Pomebni dogodki, institucije in ljudje na slovenskem ozemlju: - | | - 181 pr.n.š. Ustanovljena rimska kolonija Akvileja (Oglej) za nadzor nad keltskimi plemeni med Alpami in Jadranom. - | | - okr.16 pr.n.š. Z zasedbo Panonije se je končalo rimsko vojaško osvajanje sedanjega slovenskega ozemlja. - | | - okr. 45 n.š. Keltska naselbina Celea povzdignjena v municipij. - | | - okr. 103-106 Cesar Trajan podelil ptujskemu naselju (Poetovio) status mesta. - | | - 200-800 - vdori barbarov v rimsko cesarstvo - | | - 452 Attila zavzel Oglej - | | - 476 - propad zahodnorimskega cesarstva - | | - 500-1000 - | | - 546-568 Na sedanjem slovenskem ozemlju so živeli Langobardi, ki so se nato odselili v Italijo (dukat s središčem v Čedadu). - | | - okr. 550 Slovani so se začeli seliti z Moravske čez Donavo. - | | - 562 Justinijanova zveza z Obri - | | - 568 - začetek naseljevanja Slovencev v alpskih deželah - | | - okr. 580 Propadla je Emona. - | | - 585-590 Drugi naselitveni val Slovanov ob Savi in Dravi navzgor. - | | - 590 Slovansko odposlanstvo v ujetništvu Bizanca - | | - 600 Donavska bitka med Bizancem in Obri - | | - okr. 600 Slovani so prodirali v Istro in se naseljevali do roba tržaškega in buzetskega zaledja. - | | - 623/4 Samo ustanovi slovansko državo in vodi boje proti Obrom - | | - 623-658 - Slovenci v okviru Samove države, prvi karantanski knez Valuk - | | - okr. 743 Bavarci so pomagali Karantancem v boju proti Obrom in jih hkrati podredili. - | | - 752-769 Začetek pokristjanjevanja s salzburškimi misijonarji. - | | - 763-772 upori zoper pokristjanjevanje - | | - 788 Karel Veliki si je podredil Bavarsko in od nje odvisno Karantanijo. - | | - konec 8. stol. Franki so začeli načrtno naseljevati Slovane v zaledje istrskih mest - | | - 800 - Karel Veliki kronan za cesarja. 803-811 Drava je postala cerkvena meja med salzburško nadškofijo in oglejskim patriarhatom. - | | - 819-820 Karantanci in Karniolci so se kot zavezniki Ljudevita Posavskega bojevali proti Frankom in po porazu dokončno izgubili samostojnost. - | | - 863 - prihod Cirila in Metoda v Veliko Moravsko - | | - 868 Papež Hadrijan II. potrdil slovanske knjige in dobril slovansko bogoslužje Cirila in Metoda. - | | - pribl. 870 - knez Kocelj v spodnji Panoniji. - | | - 894 Čez Donavo so vdrli Madžari; plenili so po Panoniji in se naselili med Tiso in Donavo. - | | - 898-899 Madžari prvič vdrli čez sedanje slovensko ozemlje v Italijo. - | | - 920-954 Madžari čez sedanje slovensko ozemlje najmanj osemkrat vdrli v Italijo. - | | - 952 Istra, Furlanija in Verona pripadejo Bavarski. - | | - 955 Nemci pri Augsburgu porazili Madžare; do okr. leta 1000 je nemška država obnovila oblast nad vsem sedanjim slovenskim ozemljem. - | | - 973 Škofija iz Freisinga dobila na Gorenjskem loško gospostvo. - | | - 1 0 0 0 - | | - 2. pol. 10. stol. Na Slovenskem so začele nastajati prve pražupnije. - | | - 983 - 1045 Ema Krška slovenska kneginja in graditeljica, svetnica. Oropana lastne družine je svoje življenje posvetila gradnji cerkva in samostanov med Slovenci na Koroškem in Štajerskem. Najbolj slovito delo je gradnja cerkve in samostana v Krki. Leta 1938 jo je papež potrdil za svetnico. Gotski relief s prizorom iz legende o sv. Emi: gradnja samostanske cerkve v Krki pod Eminim nadzorom - | | - 1036-1311 Savinjska krajina je bila del Kranjske. - | | - 1054 Razkol med rimsko in grško cerkvijo: razkol med vzhodno in zahodno cerkvijo. - | | - 1060 Beljak je dobil pravico prirejati sejme in kovati denar. - | | - 11. stol. Na Slovenskem sta se začela uveljavljati plug in kosa - | | - Omenjajo se prvi gradivo na Slovenskem. - | | - 11.-12. stol. Utrdila se je štajersko-madžarska meja na Muri. - | | - 1 1 0 0 - | | - okr. 1130 Prvič se omenja plemiška družina z Žovneka. - | | - 1136 Ustanovljen cistercijanski samostan v Stični, najstarejši in najpomembnejši na Slovenskem. - | | - 1140 Ustanovljen benediktinski samostan v Gornjem gradu. - | | - 1145 Beneška republika je vsilila Kopru t.i. zavezniško pogodbo. - | | - 1150 Beneška republika je vsilila Piranu t.i. zavezniško pogodbo. - | | - 1161 Prvič se omenja vojvodski prestol na Gosposvetskem polju. - | | - 1165 Ustanovljen kartuzijanski samostan v Žičah. - | | - okr. 1170 Ustanovljen kartuzijanski samostan v Jurkloštru. - | | - 1170 Ustanovljena Koprska škofija. - | | - 12. stol. Herman iz Karintije prvi na Slovenskem rojeni znanstvenik, matematik, astronom, filozof, prevajalec iz arabščine v latinščino 12. stoletje Svojemu imenu je dodal de Carinthia - pomeni Veliko Karantanijo. Je prvi poznani znanstvenik slovenskega rodu in evropskega slovesa. Arabska in antična dela iz matematike, astronomije in filozofije je prevajal v latinščino. - | | - 12. stol. Na Slovenskem se je izoblikovala osnovna župnijska mreža. - | | - okr. 1200 Kolpa je postala meja med Kranjsko in Hrvatsko. - | | - 1 2 0 0 - | | - 1230-1249 Po J.V.Valvasorju je bilo v tem času na Slovenskem 11 epidemij kuge. - | | - 1233-42 Ustanovljen minoritski samostan v Ljubljani. - | | - 1261-70 Češki kralj Otokar II. je osvojil Štajersko, Kranjsko in Koroško. - | | - 1277 Prvič se omenjajo Judje v Mariboru. - | | - 1278 Nemški kralj Rudolf Habsburg je porazil Otokarja II., odvzete slovenske dežele so pripadle Habsburžanom. - | | - 1279-83 Koper, Izola in Piran morajo priznati beneško nadoblast. - | | - 13. stol. Na Slovenskem so se začele odpirati kovnice. - | | - 1 3 0 0 - | | - okr. 1300 Na Slovenskem živelo okrog 500.000 prebivalcev. - | | - 1316 Prvič se omenjajo Judje v Gorici. - | | - 1325 Prvič se omenjajo Judje v Ljubljani. - | | - 1333 Žovneški prevzamejo dediščino po Vovbrških grofih (izumrli 1322) v Savinjski dolini s Celjem. - | | - 1335 Habsburžani razširijo svojo oblast nad Kranjsko in večino Koroške, do 1382 pa še nad Kras in Trst. - | | - 1338 Habsburžani so koroškemu in kranjskemu plemstvu podelili deželne pravice. - | | - 15.3.1348 Močan potres je prizadel Beljak. - | | - 1377-1450 Na Dunaju študiralo 2271 mladih s slovenskega ozemlja. - | | - 1364 Kranjska postane vojvodina. - | | - 1381 Podložniki salzburškega gospostva iz okolice Sevnice in Brežic so se pritožili zaradi novih bremen in dajatev. - | | - 1382 Trst prešel pod habsburško oblast. - | | - 1397 Veliko razširjenje celjskih gospostev na Hrvaškem. - | | - 14. stol. Goriška se je izločila iz Furlanije in postala posebna dežela. - | | - 1 4 0 0 - | | - 1403 Ustanovljen kartuzijanski samostan v Pleterjah. - | | - 1406 Herman II. Celjski je "grof celjski in zagorski, ban dalmatinski, hrvatski in slavonski". - | | - 1408 Turki prvič vdrli na slovensko ozemlje v Beli krajini (Metlika). - | | - 1411 Turki v Metliki in Črnomlju. - | | - 1415 Turki v dolini Krke , na Kočevskem, vdor do Ljubljane. - | | - 1420 Benetke pridobe Furlanijo (s Tolminskim in Bovškim) ter Istro. Benečani uničili posvetno oblast oglejskega patriarha. - | | - 1426 V Savinsjki dolini se prvič omenja ajda. - | | - 1428 Nastal Stiški rokopis, poleg Brižinskih spomenikov najpomembnejši slovenski srednjeveški rokopis. - | | - 1436 Celjski postanejo državni knezi. - | | - 1436-43 Vojna Friderika III. s Celjani. - | | - okr. 1440 Zaradi stroškov z vojskami v habsburških dednih deželah začnejo uvajati izredne davke. - | | - 1448 Dajatev za odkup tlake se je v Sevnici pošesterila, obenem pa je urbar nalagal podložnikom novo dolžnost neizmerjeno plužno tlako za oskrbnika salzburškega urada. - | | - 1456 Ubit Ulrik Celjski. Posest Celjskih so po dedni pogodbi pridobili Habsburžani. - | | - 1456-60 Hudo razvrednotenje denarja zaradi vojn. Cena zlata se je dvignila osemkrat, vrednost denarja je padla na dvanajstino. - | | - 1463 Benetke osvojijo južni del tržaškega ozemlja in doline notranjske Reke. - | | - 1466 Nastal je Škofjeloški rokopis z najstarejšim zapisom slovenskih imen za mesece. - | | - 1469-83 Prvi val turških vdorov. Obdobje najhujših turških vpadov na slovenska tla. - | | - 1469 Turki: Metlika, Kočevsko, Ribnica, Ig, do Podgrada v Istri. V okolici Krškega. - | | - 1471 Turki: Dolenjska, do Ljubljane, Vinica-Rašica, Loka-Kranj, Kamnik-Gornji grad-Savinjska dolina (Celje-Laško). Dolenjska, Istra in Kras do Gorice, Tržiča, Trsta in Kopra. - | | - 1471 Kočevje povzdignjeno v mesto (tudi pravica do obzidja). - | | - 1472 Turki: Ptuj, Maribor, Slovenj Gradec; Čičarija, Trst, Tržič, Gorica, Kras, Cerknica - | | - 1473 Turki: Žumberak, Trebnje, Ljubljana, Kranj, Jezersko, Celovec, Podjuna, Slovenj Gradec, Vitanje, Konjice, Celje, Šentjur, Podsreda. - | | - 1473 Kranjska je na pol požgana. Kmetje so ob prvih uporih zahtevali boljšo obrambo proti Turkom. - | | - 1474 Turki: okolica LJubljane, Savinjska dolina; Pilštanj, Žusem, Podčetrtek, Kozje; Metlika. - | | - 1475 Turki: med spodnjo Savinjo in Sotlo (Kozjansko); Dravsko polje; mesec dni plenijo po Kranjskem, zlasti na Gorenjskem. - | | - 1476 Turki: dolina Krke, Dolenjska, Bloke, Postojna, Vipava, Gorica, Loka, Ljubljana, Lož; na povratku še Podsreda, Planina, Šentjur, Šmarje, Rogatec. Do Trbiža, Beljaka, Celovca, skozi Podjuno do Slovenj Gradca in mimo Celja do Save. - | | - 1476 Friderik III. je dovolil Ljubljani, da ji ni treba vrniti nobenega podložnika, ki se je hotel stalno naseliti v mestu (zaradi večje obrambne moči). - | | - 1477 Turki mesec dni plenijo po Dolenjskem; Žusem, Slovenska Bistrica, Dravsko polje; Metlika, Ljubljana, Kras, Vipava, Solkan, Furlanija. - | | - 1477 Krško, Višnja gora in Lož povzdignjeni v mesta (tudi pravica do obzidja). - | | - 1478 Kmečki upori na Koroškem. - | | - 1478 Desetletna vojna zaradi salzburške nadškofije, ki je močno prizadela slovenske dežele. - | | - 1478 Turki: Podgrad, Istra, Trst, Tržič; zgornja Soška dolina, Predel, Trbiž; Celje, Konjice; - | | - 1479 Turki: Kočevska in Dolenjska do Ljubljane; vzhodna Štajerska do Ptuja in Ljutomera; od Brežic do Pilštanja - | | - 1480 Turki: Krško, Ribnica, Cerknica; Gorenjska, Jezersko, Koroška, po Laboški dolini v dolino Mure; srednja Štajerska, Slovenske Gorice. - | | - 1482 Turki: Istra in Furlanija. - | | - 1483 Turki pol meseca plenijo na Kranjskem in na Koroškem v Podjuni. Ogrski kralj Matija Korvin sklene prvo premirje s Turki. - | | - 1491 Turki: Metlika, Novo mesto, dolina Krke, Ljubljana, Ribniška dolina, Bloke, Planina, Prem. - | | - 1492 Pogodba med kranjskimi deželnimi stanovi in mesti o kmečkem trgovanju. - | | - 1492 Cesar je Kočevarjem in Ribničanom dovolil svobodno trgovino s suho robo, živino in platnom. - | | - 1492 Turki: Novo mesto in okolica Ljubljane. - | | - 1493 Turki: Dolenjska in okolica Ljubljane; mimo Ptuja do Celja. - | | - okr. 1493 V Idriji odkrili živosrebrno rudo; Idrija je spadala še pod Benetke in je leta 1509 prišla v habsburške roke. - | | - 1493-99 Drugi val turških vdorov. - | | - 1494 Turki: Kostanjevica, Planina, Pilštanj, Žusem, Studenice, Slovenska Bistrica, Žiče. - | | - 1496 Iz Štajerske in Koroške so bili izgnani Judje. - | | - 1497 Turki: Ribnica, Cerknica, Logatec, Vrhnika. - | | - 1498 Turki: do Ljubljane prek Notranjskega. - | | - 1499 Turki: Podgrad, severna Istra, del Goriške, Furlanija. - | | - 1499-1503 Obnovila se je vojna med Benetkami in Turki, zaradi česar so Turki pogosteje vdirali na Slovensko. - | | - 15. stol. Prvič se omenjajo Romi na Slovenskem. - | | - 1 5 0 0 - | | - okr. 1500 Na Slovenskem živelo okrog 500.000 prebivalcev. - | | - 1500 Goriški grofje izumrejo; njihovo dediščino (Goriško in gospostva na zgornjem Koroškem) prevzamejo Habsburžani. - | | - okr. 1500 Že od 70-tih let 15. stoletja se razširjajo prebivalci s priimki Hrovat, Hrovatin, Bezjak, Vlah, Skok, Turk. Naseljevali so se v krajih z opustelimi kmetijami: Bela krajina, dolenjska Krka, Ptujsko polje, Ljutomer, Istra. Okrog 1500 se razširijo prek okolice Postojne, Tržaškega Krasa, na Goriško in do meje Furlanije; največ se jih je naselilo okrog Prema in Pivke. - | | - okr. 1500 Za vse podeželske prebivalce na zemljiških gospostvih se je namesto prej različnih imen dokončno uveljavilo novo, skupno ime "podložnik". - | | - 1508 Po oceni kranjskih, štajerskih in koroških deželnih stanov so Turki do leta 1508 pobili ali odvlekli iz teh dežel do 200.000 ljudi. - | | - Benetke zavzamejo skoraj vse Primorje, toda 1509 osvoje Maksimiljanove vojske vse nazaj in poleg tega Tolminsko, Bovško in Gradiško. - | | - 1511-32 Tretji val turških vdorov; kmetje so zaradi hudih bremen in turških vdorov bežali z zemlje. - | | - 1511 Turki: Metlika in Mehovo. - | | - 26.3.1511 Dotlej najmočnejši potres na Slovenskem z žariščem na območju Idrije in Cerkna. - | | - 1515 Kočevsko: na posestvu grofa Turna se je pričel prvi veliki vseslovenski kmečki upor, v katerem je sodelovalo okoli 80 tisoč kmetov. - | | - 1515 Judje izgnani iz Ljubljane. - | | - 1515 Nastalo prvo tiskano slovensko besedilo - letak s puntarsko pesmijo "Le vkup, le vkup uboga gmajna..." (Ain newes lied von den kraynnerischen baueren). - | | - 1516 Turki: Pivka in Kostel ob Kolpi. - | | - 1517 Načrt policijskega deželnega reda je določal, kako se smejo oblačiti pripadniki raznih družbenih slojev. - | | - 1520-40 Na Slovenskem se je naselilo veliko Uskokov. - | | - 1522 Turki: Pivka do Postojne, Ribnica, Kočevje. - | | - 1523 Turki: Metlika - | | - 1524 Turki: Bela krajina, Podgrad. - | | - 1525 Turki: do okolice Ljubljane. - | | - 1526 Turki: Kras in Istra. - | | - 1526-27 Ferdinand I. z razširjenjem svoje oblasti nad zahodno Ogrsko pridobi tudi Prekmurje in Porabje. - | | - 1527 Ferdinand I. prepovedal protestantizem. - | | - 1527 Turki: dvakrat v okolici Metlike; Ilirska Bistrica, Prem, Trst, Devin, Senožeče. - | | - 1528 Turki: Pivka, Postojna, Bloke, Ribnica, Kočevje; Kočevsko, Ribniška dolina, Ljubljansko polje do Mengša, Dolenjska med Ljubljano in Trebnjim; Bela krajina, dolina Krke med Novim mestom in Šentjernejem. - | | - 1530 Turki: Kočevsko, Ribniška dolina, Cerknica, Pivka. - | | - 1532 Turki: preko Klane do Podgrada in na Kras; okrog Maribora, Ptuja in Celja; ob Savinji do Gornjega grada; od Krke do Novega mesta in Dolenjskih toplic. - | | - 1535 Deželni knez je začel Uskokom deliti zemljo za opravljanje vojaške službe. - | | - 1 5 5 0 - | | - 1550 Na Slovenskem se je uveljavilo luteranstvo. - | | - 1550 Prvi slovenski knjigi: Katekizem in Abecednik. - | | - 1550 - 1591 Jacobus Gallus Carniolus - Jakob Petelin slovenski skladatelj, dirigent, k svojemu imenu in priimku je dodal še besedico Carniolus - Kranjec. V srednjo Evropo je prenesel italijansko renesančno glasbo. Bil je dirigent v praški cerkvi svetega Jana. - | | - 1559 Turki so zadnjič oplenili kočevsko-ribniško in notransko območje. - | | - 1569 Na Kranjskem je bilo 22 fužin. Delovni čas je trajal od 6. do 11. ure in od 12. do 17. ure. Rudarji so navadno delali na akord. - | | - 29.1.1573 Začel se je hrvaško-slovenski kmečki upor. - | | - 1575 Kriza idrijskega rudnika ter štajerskih in kranjskih fužinarskih podjetij. - | | - 1582 Nadvojvoda Karel II. izdal prve odloke o izgonu protestantskih meščanov. - | | - 1587-88 Turki v dveh pohodih oplenili Prekmurje. - | | - 1593 Slovensko-hrvaška vojska je pod vodstvom Andreja Turjaškega porazila Turke pri Sisku in s tem ustavila njihovo prodiranje proti zahodu. - | | - 16. stol. Z uvedbo hlevske živinoreje se je na Slovenskem začelo pridelovanje krmnih rastlin. - | | - Na Slovenskem so se močno širili kajžarji. - | | - 1 6 0 0 - | | - po 1600 Po osvojitvi Kaniže Turki vpadajo v Prekmurje. - | | - 1630-31 Obmorska mesta je prizadela huda epidemija kuge. - | | - april 1635 Slovenske dežele je zajel drugi kmečki upor. - | | - 1 6 5 0 - | | - okr. 1650 Peter Zrinjski v Korist Hrvatske odtrgal del Prezida in Čabra. - | | - 1655-1715 Pod obtožbo čarovništva je bilo na Slovenskem usmrčenih 400 oseb. - | | - 1674 Ustanovljen je bil 17. pehotni polk (slovenski). - | | - 1682 Ustanovljen je bil poznejši 47. slovenski pehotni polk, od 1817 s sedežem v Mariboru. - | | - 1689 Valvazor je objavil Slavo vojvodine Kranjske, nadaljevanje dela Janeza Ludvika Schoenlebna Carniola antiqua et nuova (Zgodovina Kranjske do leta 1000). - | | - 4.12.1690 Močen potres porušil del Beljaka z okolico in poškodoval središče Celovca. - | | - 17. stol. Na Slovenskem se je uveljavila koruza. - | | - 1 7 0 0 - | | - 1713 Tolminski kmečki upor. - | | - 1730-40 Na Slovenskem so začeli gojiti krompir. - | | - 1735-80 Regulacija vodne poti na Savi med Zalogom in Zidanim mostom. - | | - 1740 Kmečki upor na Spodnjem Štajerskem, zaradi škode, ki jo je povzročala divjačina in zaradi nabiranja vojakov. Upor je zatrl notranjeavstrijski regiment. - | | - 1744 Ustanovitev osnovnih šol (splošen šolski red; pod nadzorom države). - | | - 1745 Kmetje pobili upravitelja metliške graščine. Upor sta zadušila dva bataljona vojske. - | | - 1747-1819 Žiga Zois. - | | - 1748-49 V Notranji Avstriji ustanovljena okrožja. - | | - 1748-55 Izdelava terezijanskega katastra (davčna "rektifikacija" - nova porazdelitev davkov med dežele). - | | - 1749 Uprejo se podložniki ljubljanskega škofa v Tiroseku, Gornjem gradu, Lučah - proti novemu davku na sol. - | | - 1752 Trst je postal samostojna dežela. - | | - V Vidmu in Gorici sta bili ustanovljeni nadškofiji. - | | - - | | - 1 7 5 0 - | | - - | | - 1753 Kmetje na na sejmu pri stiškem samostanu pobili tri uradnike tobačnega urada in tri vojake. - | | - 1753-54 Prepovedali gradnjo novih lesenih hiš po vaseh. Podoba slovenskega podeželja se je marsikje spremenila. - | | - 1754 Prvo splošno štetje prebivalstva (zaradi novačenja in davkov - zaradi teh razlogov štetje deloma nezanesljivo). Tudi štetje hiš (na 150 hiš en rekrut). Vojaški obvezniki so bili lahko vpoklicani med 17. in 40. letom. Služiti so morali do smrti ali do težje pohabljenosti. - | | - Na ozemlju današnje Slovenije živelo okrog 792.000 prebivalcev. - | | - 1757 Tlaki so se uprli podložniki Smlednika. - | | - 1766-67 Proti dnevni tlaki so se upirali podložniki gospostva Kostel. - | | - 1768 Marko Pohlin je izdal Kranjsko gramatiko in Pisanice. - | | - 1771 Prvo štetje prebivalstva (vojaško). Okrog 700.000 prebivalcev v Sloveniji; razmerje med kmečkim in mestnim prebivalstvom pribl. 84% - 16% . Ocene: slovenska Štajerska 290.000, Koroška 185.000, Kranjska s pazinsko knežijo 400.000, Goriško-gradiščanska 115.000 prebivalcev; število vseh Slovencev okrog 900.000. - | | - 1771 V Avstriji uvedena splošna vojaška obveznost (novačenje do dopolnitve potrebnega števila v vojaški enoti). - | | - 1771 Izdan odlok, ki je dovoljeval pokop trupel šele 48 ur po smrti. - | | - 1772-1780 Melioracija Ljubljanskega barja - gradnja Gruberjevega kanala. Sava je bila do gradnje železnice sr. 19. stol. poglavitna zveza z Banatom. - | | - 1773 V Avstriji odpravljen jezuitski red; podržavljeno srednje in visoko šolstvo. - | | - Tkanje platna razglašeno za prosto obrt podeželskega prebivalstva. - | | - 1774 Uvedena splošna šolska obveznost ( v Prekmurju 1777). - | | - 1777 Ustanovljena Szombathelyska škofija, ki je zajemala tudi Prekmurje. - | | - 1778 Skupen patent za Štajersko in Koroško omejil tlako na največ tri dni tedensko (robotni patent). - | | - 1778-1918 V Ljubljani izhajal uradni list Laibacher Zeitung. - | | - 1780 Na Slovenskem delovalo 87 trivialk, 12 glavnih, 4 normalne šole, 5 dekliških samostanskih šol in 2 judovski šoli. - | | - 1780 Na Slovenskem živelo okrog 893.000 prebivalcev. - | | - 1781 Cesar Jožef II. z nevoljniškim patentom priznal kmetom osebno svobodo. - | | - 1781 Odlok o toleranci - protestantom, kalvincem in pravoslavnim podeljena svoboda vere in bogoslužja. - | | - 1781-83 Upor proti tlaki na gospostvu Brdo (lastnik Žiga Zois). Upor je zadušila vojska. - | | - 1782 Patent o tlaki za Kranjsko - po velikosti kmečke posesti: cela kmetija - do 2 dni vprežne in 4 dni ročne tlake na teden, največ 208 dni na leto; razmeroma bolj so bili obremenjeni manjši posestniki. - | | - 1782-90 Z jožefinskimi reformami med drugim odpravljeno nad 700 samostanov. - | | - 1783 Idrija priključena Kranjski. - | | - 1784 Proglasitev nemščine kot uradnega jezika na območju cele države. - | | - 1785-89 Izdelava jožefinskega katastra. - | | - 1.11.1789 Uzakonitev jožefinske davčne in urbarialne regulacije. Izmerili in ocenili so vsa zemljišča in njihov dohodek. Namen je bil pravično porazdeliti davke. Novi vladar je patent že naslednje leto preklical. - | | - 1789-1790 Kmečki upori, ki naj bi nastali pod vplivom francoske revolucije (Gamberk, Šrajbarski Turn - Krško, Loka pri Z. Mostu, Sevnica) - | | - marec 1790 Zaradi strahu pred vplivom francoske revolucije Leopold II odpravi urbarialno regulacijo. Zopet uveljavljena davčna zakonodaja M. Terezije in davke so ponovno pobirala zemljiška gospostva. - | | - okr. 1790 Na Slovenskem je obiskovalo osnovno šolo več kot 8.000 otrok. - | | - 1791 Ljubljanski odvetnik Jože Lukman, sin žebljarja iz Krope, predloži cesarju prošnje gorenjskih podložnikov s 162 podpisi iz 53 občin, da naj bi bili kmetje zastopani v deželnem zboru. - | | - 1793 Ustanovljeno na Dunaju prvo policijsko ministrstvo (strah pred franc. revol.). - | | - 1794 Ustanovitev Filharmonične družbe v Ljubljani. Ena prvih v Avstriji. - | | - 1795 Prepovedali prostozidarske lože. - | | - marec 1797 Francoske čete prestopile slovenska tla (Soča-Koroška-Dunaj). - | | - 1797-1800 Izhajale Vodnikove "Lublanske Novize". - | | - jeseni 1797 Mirovna pogodba v Campoformiju: habsburški monarhiji pripade vse ozemlje vzhodno od Adiže z Benetkami vred (tudi Beneška Istra in Dalmacija) - vse s Slovenci poseljeno ozemlje se prvič združi pod enim vladarjem (le do leta 1805). - | | - 1 8 0 0 - | | - 1802 Za avstrijske dedne dežele omejili vojaško službo na 17.-40. leto starosti (prej: dosmrtno). Pehota: 10 let, konjenica: 12 let, topništvo: 14 let. - | | - 1803 Uvedeno obvezno cepljenje proti kozam. - | | - 1805 Nov avstrijski šolski zakon (sodelovala tudi Jožef in Anton Špendav). S spremembami in dopolnitvami veljal vse do 1869. Zakon naj bi zavrl "zgrešena pojmovanja, brezverstvo in nemoralnosti…". Poudarjene verskovzgojne naloge pouka. - | | - 1805 Francoske čete drugič prišle na slovensko ozemlje. - | | - 1808 Leto pred ustanovitvijo Ilirskih provinc je obiskovalo osnovno šolo le okoli sedmina otrok. V postonjskem okrožju le vsak 25. otrok. - | | - 1809 Francoske čete tretjič pri nas. V Ljubljani 21.5.1809. Francozi dobijo Goriško, Trst, Kranjsko in polovico Koroške. - | | - Proti "ilirščini" nastopil Kopitar. - | | - 14.10.1809 Mirovna pogodba v Schönbrunnu. Napoleon ustanovi Ilirske province - | | - 1810 Motnik pride pod Kranjsko (popravek meje med Avstrijo in Francijo). - | | - Ustanovljena francoska Univerza v Ljubljani (zdravniki-kirurgi-arhitekti-pravniki-teologi). Delovala le 3 leta. - | | - V šolo je hodil vsak sedmi otrok (gl. 1827). - | | - 18110/11 Maršal Marmont preureja šolstvo: namesto prejšnjih trojnih oblik: osnovne šole, trivialke, glavne šole in normalke - so uvedli enotne 4-razredne osnovne šole, ki naj bi bile v vsaki občini. - | | - 1811 Odpravljene osebne obveznosti (tlaka, ki ni bila vezana na zemljiško posest), kar je koristilo zlasti kajžarjem in gostačem, ki niso imeli zemlje. - | | - julij 1811 Vodnikova Spomenica: "ilirski" jezik se deli v dve glavni narečji, srbsko in slovensko, ki sta si med seboj različni in imata vsako svojo književnost. - | | - 1812 "Code Napoleon", uvedena enakost pred zakonom in civilna poroka. Matične knjige naj bi na občinah vodili župani, vendar večinoma do tega ni prišlo. Ljubljanski škofiji je bila podrejena tudi zahodna Koroška in vzhodna Tirolska. - | | - spoml. 1812 Kot protiutež francoski politiki začne delovati v Gradcu stolica za slovenski jezik (ustanovitelj J.N. Primic). - | | - 13.10.1813 Avstrija ponovno prevzela Ilirske province. - | | - Zadržijo francoske reforme: odprava cehov, deljivost zemljišč pri dedovanju, ukinjeno patrimonijalno sodstvo. Ponovno uveden šolski sistem trivialk, glavnih šol in normalk. - | | - 1815-17 Krompir se povsem uveljavi na Kranjskem, na Koroškem in Goriškem precej koruze, na Štajerskem obe kulturi. - | | - 1815-1866 Slovenci spet združeni v Habsburški monarhiji, vendar s slabimi stiki z ogrskim delom in z Benečijo. - | | - 1816 Jezuiti se vrnejo v Avstrijo. Obnovljeni nekateri drugi redovi. Nove božje poti in slovesnosti. - | | - Uveljavljen obvezen ponavljalni pouk v nedeljskih šolah za kmečko mladino od 12. do 15. leta. - | | - 3.8.1816 S cesarskim patentom ustanovljeno navidezno kraljestvo "Nova Ilirija" (Primorska, Kranjska, Beljak, civilna Hrvatska na desnem bregu Save, čedad, Gradišče, Celovec). 1822 izločena Hrvatska in po letu 1849 se Ilirija ne pojavlja več. - | | - 1817 Zadnja velika lakota na Slovenskem. - | | - Ustanovljena stolica za slovenski jezik na liceju v Ljubljani. - | | - 23.12.1817 Cesar Franc I. je odredil izmero vseh zemljišč. Nastal je Franciscejski kataster. - | | - 2.11.1818 Splovljen prvi parnik na slovenskem ozemlju (Trst). To je bil drugi parnik v Sredozemlju. Prvi parni stroj na suhem prav tako v Trstu - prihodnje leto (mlin). - | | - 1818-46 Število prebivalstva na Slovenskem se je povečalo od 838.000 na 1,077.000. - | | - 1820 Ustanovljena Kranjska hranilnica v Ljubljani (druga hranilnica v Avstriji). - | | - 1826-27 Kmečki nemiri v višnjegorskem okraju. - | | - 1827 V šolo je hodil vsak tretji otrok. - | | - 1828 Koprska škofija združena s tržaško. - | | - 1830 Goriški škof dobi nadškofijski naslov. Podrejeni so mu bili škofje tržaškega in ljubljanskega gubernija (Trst, Poreč, Krk, Ljubljana). - | | - 1830-1834 Almanah Kranjska čbelica; urejal Miha Kastelic. - | | - 1831 Ustanovljen deželni muzej v Ljubljani (zgodovina in prirodoslovje). - | | - 1836 Prva izvirna slovenska povest - Janez Ciglar, Sreča v nesreči. - | | - 5.7.1843 Začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice. To je bil začetek nepretrgane vrste slovenskih časnikov in časopisov. - | | - 1845 Vojaščina znižana s 14 na 8 let in zožene kategorije oproščencev. Kljub temu so se naborniki skrivali in rastlo je rokovnjaštvo (napadi na graščake). - | | - Prva v slovenskem jeziku napisana zgodovinska knjiga - župnik v Mali Nedelji, Anton Krempl, izšla v Gradcu: Dogodivšine štajerske zemle s posebnim pogledom na Slovence. Knjiga je bila precej cenzurirana. - | | - 1846 Dana v promet železniška proga Gradec - Celje (1849: Celje - Ljubljana). - | | - Po cesarskem patentu dovoljeno kmetom, da naturalne dajatve in tlako po sporazumu s fevdalcem zamenjajo z denarnimi obveznostmi. Učinek patenta je bil zelo majhen. - | | - 1847 Vsak tretji otrok je obiskoval šolo. - | | - februar 1848 Zmaga revolucije v Parizu. - | | - marec 1848 Marčna revolucija na Dunaju. - | | - 21.3.1848 300-500 ižanskih kmetov napadlo grad in zažgalo tudi zemljiške knjige in urbarje, simbole fevdalnih obveznosti. Nemiri tudi okrog drugih gradov in posestev po Sloveniji. - | | - 20.4.1848 Dunajski Slovenci sestavili program Zedinjene Slovenije. - | | - 7.9.1848 Izšel zakon o odpravi podložništva. Konec patrimonialnega sodstva nad kmetom. - | | - 2.12.1848 Osemnajstletni Franc Jožef postane cesar. - | | - 1849 Dana v promet železniška proga Celje - Ljubljana. - | | - Začetek izdajanja uradnega lista v slovensščini. - | | - Ustanovljeno orožništvo. - | | - 17.3.1849 Potrjen zakon o občinah, ustanovljena so bila namestništva in okrajna glavarstva. - | | - 1 8 5 0 - | | - 1850 V Avstriji izdane prve poštne znamke. - | | - sr. 19.stol-1914 Z ozemlja sedanje Slovenije s eje izselilo skoraj 310.000 ljudi. - | | - 1851 Ustanovljeno društvo Sv. Mohorja v Celovcu. - | | - 1853 Peter Kozler izdelal Zemljovid slovenske dežele in pokrajine. Ni smel iziti niti pod imenom "zemljevid kraljestva Ilirija". - | | - 1854 Ponovno uvedene telesne kazni. - | | - 1857 Dograjena železnica Ljubljana - Trst. - | | - 1857 Na ozemlju današnje Slovenije 1,100.000 prebivalcev (1910: samo 1,320.000). Izseljevanje je pobralo več kot polovico naravnega prirastka. - | | - 1859 Avstrija izgubi Lombardijo v vojni s Francijo Napoleona III. - | | - 16.9.1859 Škof A.M.Slomšek je dosegel premestitev sedeža lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor. - | | - 1.10.1862 Železniška proga Zidani most - Zagreb. - | | - 1863 Ustanovljeno telovadno društvo Južni Sokol. - | | - 1.6.1863 Železniška proga Maribor - Celovec. - | | - 1864 Ustanovljena Slovenska matica. - | | - Mnogi obubožani kmetje odidejo pod nadvojvodom Maksimiljanom v Mehiko. Začnejo se velika izseljevanja. - | | - 1866 Avstrija se je zapletla v vojno z Italijo in Prusijo. Beneški Slovenci so po mirovni pogodbi 3.10.1866 prišli pod Italijo. Na plebiscitu so praktično vsi glasovali proti Avstriji in za Italijo. - | | - 7.2.1867 Uvedena dualistična ureditev: Avstro-Ogrska. - | | - 1868 Dedni zakon dovolil svobodno delitev kmečke posesti. Zaradi prevelike drobitve posestev, je morala država leta 1889 uvesti nekatere omejitve za delitev. Nadrobnosti tega je leta 1903 uvedla le Koroška. Veča se zadolženost kmetov in od 1868-1993 je bilo samo na Kranjskem prodanih 10.190 kmetij. - | | - 9.8.1868 Prvo množično zborovanje - tabor - v Ljutomeru. Doba taborov od 1861-1871. - | | - 1869 Šole podržavljene, uvedeno obvezno osemletno šolanje. - | | - 1870 V Savinjski dolini se začne širiti hmelj. - | | - 14.12.1870 Železniška proga Ljubljana - Jesenice - Trbiž. - | | - marec-maj 1871 Pariška komuna. - | | - 1871-72 Uzakonjen metrski sitem (obvezno od 1876). - | | - 1872 Odcep Železniške proge Pivka - Reka. - | | - 1874-91 Mohorjeva družba izdaja Občno zgodovino za slovensko ljudstvo (Josip Stare). - | | - 1875 Vstaja proti Turkom v Bosni in Hercegovini. Nekaj desetin Slovencev odšlo pomagat (tudi v Srbijo). - | | - Prepovedali koze v kraških območjih. - | | - 1876 Odcep železniške proge Divača - Pula. - | | - 1878 Berlinski kongres. Avstrijska okupacija Bosne in Hercegovine. - | | - 1878 V Ljubljani začel delovati deželni arhiv. - | | - 1880 Poskusna električna razsvetljava v Tržiču. - | | - 1880-1981 Delež kmečkega prebivalstva se je zmanjšal od 80 na 9%. - | | - 1881-1941 Ljubljanski zvon. - | | - 18.4.1882 Razglas pravosodnega ministrstva o razširjeni uporabi slovenščine na Kranjskem, Spodnjem Štajerskem in v slovenskih oz. mešanih okrajih na Koroškem. - | | - 1884 V Škofji Loki obratuje prva javna elektrarna. - | | - 1888-1941 Izhaja katoliški Domoljub. - | | - 1891-1904 Izhaja liberalni Rodoljub. - | | - 28.9.1893 Železniška proga Ljubljana-Grosuplje-Kočevje. - | | - 1894 Dograjena dolenjska železnica do Novega mesta. - | | - Začetek Krekovega zadružništva in krščanskih delavskih organizacij. - | | - 2.4.1894 V Joliet v Illinoisu ustanovljena Ameriška slovenska katoliška jednota (najstarejša izseljenska organizacija). - | | - 14.4.1895 Ljubljano prizadel potres. - | | - 1898 Madžarizirana so bila vsa slovenska krajevna imena v ogrskem delu države. - | | - 1 9 0 0 - | | - 1903 Začela delovati Rafaelova družba za izseljence. - | | - 1907 Nemci dosegli poseben nemški volilni okraj na Kočevskem. - | | - 1908 V Celju je bil zgrajen vodovod. - | | - 1908 Dograjena železnica Jesenice - Gorica - Trst. - | | - 1910 V ZDA je živelo okrog 100.000 slovenskih izseljencev. Na Slovenskem je živelo 1,312.000 prebivalcev. - | | - 1910 V Trstu uradno našteli 56.916 Slovencev (Ljubljana v istem času le nekaj nad 50.000). - | | - 1911 V Trstu je živelo 56.916 Slovencev. - | | - 1912-15 Zgrajena prva večja hidrocentrala (Završnica - 2500 kW) - začetek elektrifikacije slovenskega ozemlja. - | | - 28.7.1914 Avstro-Ogrska napovedala vojno Srbiji. Začetek prve svetovne vojne. - | | - 1918 Stekla prva hidrocentrala na Dravi - Fala (31.150 kW). - | | - 29.10.1918 V Zagrebu proglašena ustanovitev Države SHS. 1.12.1918 je nastala Kraljevina SHS. - | | - 1.12.1918 V Beogradu proglašena Kraljevina SHS. - | | - 1.11.1918 General Rudolf Maister prevzame oblast nad spodnjo Štajersko s poveljstvom v Mariboru in s tem začne boj za severno slovensko mejo. Priključi se mu nekaj 1000 prostovoljcev, prava slovenska vojska. Po zasedbi Špilja 25. novembra 1918 je graško vojaško poveljstvo poslalo v Maribor polkovnika Rudolfa Passyja, da bi poizvedel, kaj namerava general Maister storiti ob severni meji. General Maister je z njim 27. novembra 1918 sklenil pogodbo, ki je dovoljevala Slovencem zasesti narodnostno ozemlje ob severni meji na Štajerskem in na Koroškem, čeprav je že imel v rokah odredbo poverjeništva II. vojnega okrožja, ki mu je omejevala poseganje na Koroško. Proti pogodbi Maister – Passy so nastopili Nemci v Gradcu, Celovcu in na Dunaju, pa tudi Narodna vlada v Ljubljani. Na seji Narodne vlade 30. novembra 1918 so sprejeli tudi naslednji sklep: »Generala Maistra je podučiti, da je njegov delokrog strogo vojaški, da tedaj nima sklepati z Nemško Avstrijo nikakih političnih pogodb.« Tako smo izgubili velik del Koroške južno od Drave. Franjo Malgaj piše "Koroška s Celovcem vred bi bila že zdavnaj zasedena, če bi nam vlada ne bi vezala rok". Naivni slovenski politiki so čez pol leta od predstavnikov antantnih velesil na Pariški mirovni konferenci dobili servirano naslednjo izjavo, "Slovenska vlada je menda spala, ko je bilo treba zasesti Koroško. Kar imate zasedenega in če tam vlada red in mir ostane vaše!". - | | - 1892-1929 Herman Potočnik raziskovalec vesolja in vesoljskih poletov Je svetovno pomembni začetnik raketne in vesoljske tehnike. Napisal je knjigo Problem vožnje po vesolju. Zavzemal se je za uporabo in razvoj raketne in vesoljske tehnike zgolj v korist človeštva. - | | - 1918-1941 Iz Julijske krajine se je izselilo okrog 53.000 Slovencev. - | | - 1919-1939 Iz jugoslovanskega dela Slovenije se je v Kanado izselilo 4593 oseb, vrnilo pa 1234. - | | - 1920 Nova država je zamenjala denar: štiri avstrijske krone za en srbski dinar. - | | - 10.10.1920 Po plebiscitu je Koroška pripadla Avstriji. - | | - 12.11.1920 Rapallska pogodba: določena razmejitev med Italijo in Kraljevino SHS; nova država je izgubila Primorsko. - | | - 1921 Na sedanjem ozemlju Slovenije je živelo 1,304.800 prebivalcev. Po italijanskem popisu je v Trstu živelo 19.387 Slovencev. - | | - 1921-1931 Na ozemlju Dravske banovine se je število Nemcev zmanjšalo z 41.514 na 28.999. - | | - 1923 Fašistična Italija je pričela z grobo raznarodovalno politiko in prepovedala rabo slovenskega jezika v vsem javnem življenju. - | | - 1925-1991 Izhajal je Slovenski biografski leksikon. - | | - 1928 Poskusno prične oddajati Radio Ljubljana. Ustanovljena je bila Narodna galerija. - | | - 1929 Osnovna šola je bila razdeljena v štirirazredno (1. do 4. razred) in višjo (5. do 8. razred). - | | - 1931 Na sedanjem Slovenskem ozemlju je živelo 1,397.650 prebivalcev. - | | - 1940 Na sedanjem Slovenskem ozemlju je živelo okrog 1,441.000 prebivalcev. - | | - 6.4.1941 Napad sil osi na Jugoslavijo. Slovenija razdeljena med tri okupacijske sile; Ljubljano so zasedli Italijani. - | | - 31.8.1941 Sklenjena pogodba o preselitvi kočevskih Nemcev v Obsotelje. - | | - 16.12.1941 Prekmurje je bilo priključeno k Madžarski. - | | - 1941-45 V okupacijskih taboriščih je bilo okrog 47.500 oseb. - | | - 1942-45 V nemško vojsko je bilo mobiliziranih okrog 35.000 Slovencev. - | | - 1942 komunistična služba VOS začne v ljubljanski pokrajini pobijati slovenske meščanske politike, duhovnike in kmete, ki niso bili za boljševistično revolucijo, ogrožena stran organizira vaške straže in tako se začne nečloveška državljanska vojna, ki v Sloveniji posredno zahteva okrog 50-tisoč žrtev, rane se še danes celijo. 8.9.1943 Kapitulirala Italija. - | | - 16.9.1943 Slovensko primorje priključeno k Sloveniji. - | | - 9.5.1945 Osvobojena Ljubljana. - | | - Maj 1945 Ozemlje Slovenije zapustilo okrog 20.000 Slovencev, od tega 6.000 civilistov in okrog 25.000 pripadnikov nemške manjšine. - | | - Poleti 1945 Množični poboji domobrancev in civilistov. Ocene: od 9.000-15.000 oseb (umori nekaj 10-tisoč Srbov in Hrvatov). - | | - 29.11.1945 Razglašena FLRJ. - | | - 1945-1956 Iz koprskega okraja se je izselilo okrog 27.500 oseb, večinoma v Italijo. - | | - 1946 Izvedena agrarna reforma (nadaljevana 1948 in 1958). - | | - 1947 Pariška mirovna pogodba: določena nova zahodna meja in ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO). Skoraj vsa Primorska je bila priključena Sloveniji. - | | - 15.3.1948 Na ozemlju Slovenije (brez STO) je živelo 1,391.873 prebivalcev. - | | - 1948 Odpravljena je bila zasebna trgovina. - | | - 1 9 5 0 - | | - 1952-53 Politika kolektivizacije vasi se izkaže za neuspešno; obvezen odkup je bil postopoma ukinjen. - | | - 1953-1991 Delež neslovenskega prebivalstva v Sloveniji se je povečal os 3,5 na 12,2%. - | | - 5.10.1954 Londonski memorandum: coni A in B Svobodnega tržaškega ozemlja sta bili razdeljeni med Italijo in Jugoslavijo. - | | - 1955 Avstrijska državna pogodba: določena je bila severna državna meja in položaj slovenske manjšine na Koroškem. - | | - 1955-1990 V Slovenijo se je priselilo 289.289 oseb, odselilo pa 207.259. - | | - 1961 V Sloveniji je živelo 1,591.523 prebivalcev. - | | - 1961 Papež Janez XXIII ustanovil Ljubljansko nadškofijo. - | | - 1965-1975 Na delo v tujino je odšlo okrog 70.000 ljudi. - | | - 1968-1970 Delovni teden je bil skrajšan na 42 ur. - | | - 1971 V Sloveniji je živelo 1,727.137 oseb. - | | - 1976 Močan potres na Tolminskem. - | | - 1977 Obnovljena je bila koprska škofija. - | | - 1980 V ZDA se je 126.643 prebivalcev opredelilo za Slovence. - | | - 1981 V Sloveniji je živelo 1,891.864 prebivalcev. - | | - 1988 Proces proti četverici (najprej zaprejo Janeza Janšo 31.5.1988) pred vojaškim sodiščem v Ljubljani je sprožil demonstracije in poenotil Slovence. - | | - 1989 Slovenska opozicija je predstavila Majniško deklaracijo, uradna politika pa Temeljno listino Slovenije. - | | - 1990-decembra-23 Plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Za samostojnost je glasovalo 95% udeležencev. Plebiscitna odločitev, v primeru pozitivnega izida, je morala biti uresničena v šestih mesecih. Na plebiscitarno vprašanje "Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?" je od 93,2 odstotka udeleženih volivcev okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno, tj. 88,5 odstotka vseh volivcev. - | | - 25.6.1991 Slovenija razglasi samostojnost; izbruhne desetdnevna vojna. - | | - 7.10.1991 Uvedena slovenska denarna enota - tolar. - | | - 25.10.1991 Slovenijo zapustil zadnji vojak JLA. - | | - 1991 V Sloveniji je živelo 1,965.986 prebivalcev. - | | - 1992 Banka Slovenije je dala v obtok pravi denar, ki je zamenjal dotedanje bone. Tolar je postal zunanje konvertibilen 1.9.1995. - | | - 15.3.1996 Uzakonjena devetletna osnovna šola. - | | - 1996 na volitvah zmaga pomladna opcija, a zaradi prestopa poslanca (stare varnostno-obveščevalne službe so infiltrirane v pomladne stranke, ki so leta 1990 nastopile proti strankam starega režima), ni sestavila vlade 1997 ZDA so ukinile vizume za slovenske državljane. - | | - 2004 Sprejem v Evropsko unijo in vojaško zvezo NATO, po letu 1990, 1996, spet (volitve 3.10.2004) zmaga pomladna politična opcija in po letu 1992 dobi prvič možnost za sestavo vlade - | | -

STRAN JE V IZDELAVI - urejanju, sledi nekaj pomembnih kaotičnih povezav in odlomkov iz zgodovine Slovencev in njihove poti do države.

Brezbrižnost do narodnega ozemlja

Ozemeljska brezbrižnost in pomanjkanje nacionalne solidarnost je druga usodna hiba Slovencev. Tujcem, ki so nekoliko bolj razgledani nikakor ne gre v glavo, kako smo lahko pustili Nemcem in Italijanom kraje kot so Gradec, Lipnico, Celovec, Trst, Gorico, itd. To se jim zdi nepojmljivo. Seveda je vsak primer specifičen. Vsi pa imajo skupen imenovalec in sicer poveličevanje tujega in tlačenje domačega.

Štajersko je moral po I. svetovni vojni zasesti general Maister s prostovoljci, dokler ga nova slovenska vlada v Ljubljani še ni uspela ovirati. Ko je bila na vrsti za osvoboditev Koroška, pa je na žalost takratna slovenska vlada začela polno delovati in tako so naivni slovenski politiki, ki so verjeli obljubam antantnih velesil, generalu Maistru prepovedali vstop na Koroško. Franjo Malgaj piše "Koroška s Celovcem vred bi bila že zdavnaj zasedena, če bi nam vlada ne bi vezala rok". Naivni slovenski politiki so čez pol leta od predstavnikov antantnih velesil na Pariški mirovni konferenci dobili servirano naslednjo izjavo, "Slovenska vlada je menda spala, ko je bilo treba zasesti Koroško. Kar imate zasedenega in če tam vlada red in mir ostane vaše!".

Tako pa so se politično nesposobni hlapci stalno mešali v rešitev Koroškega vprašanja ter tako povzročili vojaško in narodno tragedijo. Tam je danes preko 220.000 Slovencev in njihovih nemško govorečih potomcev. To pa pomeni 11% izgubljenega ozemlja in naroda?!

Ko je poverjeništvo za narodno obrambo pri Narodni vladi v Ljubljani razpisalo mobilizacijo, je 9. novembra tudi general Maister izdal razglas o mobilizaciji. Proti Maistrovi mobilizaciji je protestiral urad za zunanje zadeve Nemške Avstrije, a tudi Narodna vlada v Ljubljani. Protesti niso uspeli in mobilizacija se je uspešno končala. V Mariboru se je zbralo toliko vojakov, da je bil 21. novembra 1918 ustanovljen Mariborski pešpolk. Za poveljnika je bil imenovan podpolkovnik Avgust Škabar.

Ko si je general Maister z razorožitvijo Schutzwehra utrdil vojaški položaj v Mariboru, je začel zasedati ozemlje ob slovenski narodnostni meji. Pri tem ni mislil le na slovensko Štajersko, ampak tudi na Koroško. Koroški Slovenci niso bili zadovoljni z odnosom Narodne vlade v Ljubljani do Koroške, zato so prosili za pomoč tudi Maribor. Po pogodbi med majorjem Alfredom Lavričem in koroškim deželnim poveljnikom podpolkovnikom Ludwigom Hülgerthom z dne 19. novembra 1918, ki je določila Dravo za razmejitveno črto, so bili koroški Slovenci še bolj nezadovoljni in so še z večjim upanjem gledali v Maribor. Konec novembra 1918 se je generalu Maistru ponudila priložnost vplivati tudi na reševanje koroškega mejnega vprašanja. Po zasedbi Špilja 25. novembra 1918 je graško vojaško poveljstvo poslalo v Maribor polkovnika Rudolfa Passyja, da bi poizvedel, kaj namerava general Maister storiti ob severni meji. General Maister je z njim 27. novembra 1918 sklenil pogodbo, ki je dovoljevala Slovencem zasesti narodnostno ozemlje ob severni meji na Štajerskem in na Koroškem, čeprav je že imel v rokah odredbo poverjeništva II. vojnega okrožja, ki mu je omejevala poseganje na Koroško. Proti pogodbi Maister – Passy so nastopili Nemci v Gradcu, Celovcu in na Dunaju, pa tudi Narodna vlada v Ljubljani. Na seji Narodne vlade 30. novembra 1918 so sprejeli tudi naslednji sklep: »Generala Maistra je podučiti, da je njegov delokrog strogo vojaški, da tedaj nima sklepati z Nemško Avstrijo nikakih političnih pogodb.« Proti generalu Maistru in njegovi pogodbi so bili zlasti tisti člani Narodne vlade, ki so bili proti zasedbi Celovca. Menili so, da za tako veliko mesto nimajo dovolj hrane, pomanjkanje živeža pa bi lahko povzročilo nemire. Nemci na Koroškem so se nekako sprijaznili z razmejitveno črto na Dravi, ki so jo sprejeli pred dobrim tednom, več ozemlja pa niso bili pripravljeni odstopiti brez odpora. Iz Gradca sta prišla v Maribor gospodarski komisar dr. Arnold Eisler in vojaški pooblaščenec August Einspinner in generalu Maistru sporočila, da pogodba s Passyjem ni veljavna, slovenska vojska pa sme zasesti le Špilje, Lučane, Marenberg (sedaj Radlje) in Dravograd ter postaviti častniško stražo na radgonskem kolodvoru. General Maister se z njunim predlogom ni strinjal, ampak je vztrajal pri pogodbi, ki jo je sklenil s Passyjem. V naslednjih tednih so enote Mariborskega pešpolka zasedle v glavnem le tiste kraje, ki sta jih navedla Eisler in Einspinner.

Iz pogodbe s Passyjem pa vidimo, da je general Maister konec novembra, ko se enote Nemške Avstrije še niso upirale, nameraval izpolniti želje koroških Slovencev in zasesti tudi slovensko narodnostno ozemlje na Koroškem. Ker ni imel podpore Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, je moral ta načrt opustiti. V Narodni vladi Slovencev je bil tudi Ivan Tavčar, pozneje mu te nedomoljubne drže nihče ni očital, saj je bil liberalec ("ti se pa nikoli ne motijo").

Dežela Koroška pred germanizacijo.

Leto 1948

Kako drugi zastopajo svoje interese?

Povzeto po: http://www.promin.si/svetovanje/problematika/slovencev.htm
in
http://www.muzejno-mb.si/maisterslo.htm

Pogreb generala Rudolfa Maistra 28. julija 1934. Pogrebni sprevod je odšel z Glavnega trga čez glavni most, po Tržaški in Pobreški cesti do pobreškega pokopališča v Mariboru. Res veličasten pogreb.


Borci za severno mejo 25. marca 1919 v Radencih.



Nadporočnik Franjo Malgaj decembra 1918 pri Velikovcu. Malgajeva četa je na prošnjo Narodnega sveta za Mežiško dolino že 6. novembra 1918 odšla iz Celja, zasedla najprej Mežiško dolino, konec novembra pa vzhodno Koroško z Velikovcem. Padel je 6. maja 1919 blizu Raven na Koroškem.



Moštvo mariborske letalske eskadrilje spomladi 1919 pred enim izmed svojih lovskih letal na Teznu. Povzeto po: http://www.muzejno-mb.si/maisterslo.htm

France ali Franjo Malgaj je bil rojen v Šentjurju pri Celju 10.11.1894 in je  umrl 6.5.1919 na Tolstem Vrh pri Ravnah na Koroškem. Bil je nadporočnik in borec za severno mejo. Med 1. svet. vojno je končal šolo za rezervne častnike in se v 87. pehotnem polku bojeval na soški in tirolski fronti; na Doberdobu je bil ranjen, za zavzetje postojanke pa je bil 1916 odlikovan z zlato medaljo za hrabrost. Po propadu Avstro-Ogrske se je v Celju pridružil slovenski vojski; 6. novembra je zbral oddelek prostovoljcev in odšel z njimi na Koroško. Do 8. novembra je oddelku uspelo obvladati Mežiško dolino, 23. novembra je vkorakal v Pliberk, 30. novembra v Velikovec; dan potem je ubranil napad močnejših avstrijskih enot iz Celovca. Z bojišča so ga poslali v Guštanj (zdaj Ravne na Koroškem) organizirat vojaško okrožje. Med avstrijsko ofenzivo (maja 1919) je nameraval s četo ustaviti sovražnika, vendar se je ponesrečil z ročno bombo. Po smrti je bil odlikovan z redom Karađorževe zvezde. Na mestu, kjer je padel, je bil 1924 odkrit spomenik, ki pa so ga 1941 nemške oblasti podrle, a je bil po vojni obnovljen. Malagajeve lastnosti in pogum je popisal Prežihov Voranc v romanu Požganica. Podatke so iz Enciklopedije Slovenije in iz knjige Janeza J. Švajncerja: Boj za Maribor 1918-1919: spominski zbornik ob sedemdesetletnici bojev za Maribor in severno mejo na slovenskem Štajerskem. Enciklopedijo lahko najdeš v vseh naših knjižnicah, knjigo Boj za Maribor.
iz:http://sikmb.mb.sik.si/vprasarhivaotroci1.htm

General Maister 29.3.1874 - 26.7.1934

Najpomembnejša dejanja je Maister opravil v prevratnem času, v letih 1918 in 1919, v Mariboru in na slovenskem Štajerskem, sodeloval pa je tudi v bojih na Koroškem. V času priprav na plebiscit je bil predsednik Narodnega sveta za Koroško. Leta 1921 je bil predsednik jugoslovanske komisije za razmejitev z Italijo. Leta 1923 je bil upokojen skupaj s starejšimi častniki, ki so prej služili v avstro-ogrski vojski, čeprav je bil star šele 49 let. Po upokojitvi je general Maister v Mariboru sodeloval pri organiziranju slovenskega kulturnega življenja. Ker so se pojavili prvi znaki delovanja nemške narodne manjšine, je veliko časa posvetil narodnoobrambni dejavnosti. Ko je bila 1. decembra 1928 v Mariboru ustanovljena Narodna odbrana za mariborsko oblast, je bil general Maister izvoljen za predsednika odbora. Na njegovo pobudo je bila avgusta 1933 v Mariboru ustanovljena veteranska organizacija borcev za slovensko severno mejo z imenom Zveza Maistrovih borcev. General Maister je bil izvoljen za častnega predsednika te organizacije. Že pred upokojitvijo je začel bolehati za vnetjem živcev v nogah, in ker ni bilo primernih zdravil, je skoraj povsem ohromel. Kljub temu je rad zahajal v Zavrh pri Lenartu, kjer mu je prijatelj notar Štupica dal na voljo svojo hišo nad vinogradi. Prijetno se je počutil sredi kmečkega življenja v Slovenskih goricah. Na počitnice je zahajal tudi na Unec pri Rakeku, na posestvo, ki ga je podedoval po teti. Tam ga je zadela kap in je 26. julija 1934 umrl. Ob prevozu njegovih posmrtnih ostankov z Unca v Maribor se je generalu Maistru poklonila velika množica ljudi v Ljubljani in v Celju. V Mariboru so pripravili mrtvaški oder v veži mestnega magistrata, kjer so se od njega poslovili Mariborčani. Dne 28. julija 1934 so generala Maistra z velikimi častmi pokopali na pobreškem pokopališču v Mariboru.

Rudolf Maister je bil vsestranska osebnost. V mladosti, a tudi pozneje, se je poizkušal v slikarstvu. O tej njegovi dejavnosti vemo le malo. Ljubljanski zvon je leta 1900 ob razstavljeni sliki slikarja Jame zapisal tudi tole: »Rudolf Maister pa je razstavil pri Schwentnerju oljnato sliko miramarskega gradu, ki priča o lepem talentu slikarja samouka.« Znana je tudi njegova slika Blejskega jezera, ki jo je naslikal po končanih bojih za severno mejo, ko je bil v razmejitveni komisiji za slovensko zahodno mejo. Po izjavi sina Boruta je bil Maister dober znanec slovenskih impresionistov Riharda Jakopiča, Mateja Sternena in Matije Jame. V starejših letih se je veliko družil z Nikolajem Pirnatom, in ta je izoblikoval tudi njegov doprsni kip.

Ker se je sam ukvarjal s slikarstvom, je toliko bolj razumljivo, da je leta 1920 sodeloval pri pripravi prve razstave slovenskih slikarjev v Mariboru. Bil je predsednik prireditvenega odbora. V otvoritvenem govoru je omenil delovanje društev Orla in Sokola ter se navduševal nad začetki slovenske kulturne dejavnosti v Mariboru. Omenil je književno, glasbeno, gledališko in likovno dejavnost, ki so začele delovati v osvobojenem Mariboru in so pokazale že prve rezultate. Ugotovil je, »da se v kulturnem oziru v prvih dveh letih po preobratu ni nikjer toliko zgodilo kakor tukaj, kar je tem večjega pomena in vrednosti, ker se je moralo vse na novo in skoro iz nič graditi«. Ko je mariborsko gledališče leta 1929 zašlo v težave, je bil Rudolf Maister zopet med tistimi, ki so pozivali Mariborčane, naj mu z denarnimi prispevki pomagajo in ga rešijo stalnih finančnih težav.

Maister je znan tudi kot zbiralec knjig, predvsem slovenskih. Njegovi poznavalci trdijo, da menda ni bilo slovenske knjige, ki je ne bi imel v svoji bogati knjižnici. Med drugo svetovno vojno je Maistrov sin Borut pred uničenjem rešil večino knjig. Dal jih je prepeljati v skladišče tovarne čokolade Mirim v Zagreb, ki je bila last njegove tašče. Po končani vojni so knjige prepeljali nazaj v Maribor. Sedaj jih hrani Univerzitetna knjižnica v Mariboru.

Rudolf Maister se je veliko družil s slovenskimi pesniki. Kot dijak je bil član dijaškega literarnega društva Zadruga. Tedaj se je seznanil z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom, Ivanom Cankarjem, Otonom Župančičem, kasneje je vzdrževal stike s Simonom Gregorčičem, z Jankom Glazerjem in drugimi. Z Župančičem si je dopisoval in ohranil prijateljske stike še kasneje. Leta 1920, po Maistrovem uspehu v bojih za severno mejo na Štajerskem, mu je Župančič poklonil zbirko svojih pesmi V zarje Vidove in v njej napisal za Maistra zelo primerno posvetilo:

Na, Mojster, ki od misli ti in sanj

Bilo je dano priti do dejanj…

Kaj hočem jaz, ki v tega časa zmede

Metati morem prazne le besede! –

Maister je bil dober poznavalec slovenske književnosti. Okoli sebe je zbiral pesnike in pisatelje, še zlasti tiste, ki so živeli v Mariboru in v okolici, ter jih vabil k skupnemu delu. Iz vabila, s katerim je aprila 1929 povabil književnike na sestanek v svoje stanovanje, spoznamo nekaj njegovih načrtov za literarno delo v Mariboru. Na pogovoru naj bi se pomenili o literarnem nastopu v mariborskem gledališču (morda tudi v Celju), o ustanovitvi društva slovenskih književnikov za območje Mariborske oblasti, o izdajanju leposlovne revije in o morebitnem izdajanju drugih publikacij. Iz vabila vidimo, da je imel še polno načrtov za kulturno delo, čeprav je bil že močno bolan.

Povzeto po: http://www.muzejno-mb.si/maisterslo.htm

---

Razdejan Kog v Slovenskih Goricah leta 1945.

27. maj 2002 PAMFLET Mesec kosti Bernard Nežmah Zakaj imajo grobovi žrtev fašističnega in komunističnega nasilja različen status? Maj je nekoč veljal za mesec mladosti in čas praznika zmage nad fašizmom. Zdaj ta isti maj prinaša komemoracije ob grobovih žrtev komunizma. Medtem se je namreč izkazalo, da so v maju in juniju 1945 Titovi odredi pobili in na skrivaj zagrebli tisoče ujetih domobrancev in civilistov. Pred dnevi so tako televizije prikazovale spominsko slovesnost za pobitimi pri Crngrobu. Kraj, ki je bil doslej znan po romarski cerkvi z znamenitimi freskami Svete Nedelje, je razkril svojo skrivnost, da je obenem tudi grobišče nekaj deset žrtev komunističnega nasilja. Priznavanje povojnih zločinov partizanskih oz. postpartizanskih čet velja sicer za enkratno v sebi zaključeno dejanje, skratka po načelu: priznal sem, sedaj pa bodi dovolj o tem, saj smo imeli spravno slovesnost v Rogu 1990 z nadškofom Alojzijem Šuštarjem in predsednikom Milanom Kučanom. Naenkrat pa se je izkazalo, da so kosti mrtvih tu, da oživijo vsako leto, ko se nad njihovimi grobovi zberejo svojci in sorodniki. Delujejo kot travma, za katero ne vemo, kaj bi z njo. Kot nekaj, kar spada v sfero zasebnosti. Država: gospod predsednik, vlada, vrh parlamenta pošiljajo svoje predstavnike skoraj izključno na partizanske obletnice; državni predsednik Milan Kučan je imel v dveh dneh kar dva govora v Goriških Brdih in ob Sotlih na praznikih Zveze borcev NOB. Če pa že odidejo tudi na drugo stran, to opravijo brez besed, z molčečim polaganjem vencev. Zakaj domobranskih grobov, ki so zrasli po 9. maju 1945, oblast ne vzame za del slovenske zgodovine, o kateri bi spregovorila tudi v slavnostnem govoru? Pa je govor že napisan, dovolj je pobrati verz pri Prešernu: Slovenec že mori Slovenca, brata, in prebrati odlomek iz "Slovenskega poročevalca", ki ga je napisal pisatelj Tone Seliškar 26. maja 1945: "Vsa reakcija se je skrila za krinko lažnega protifašizma in za krinko hinavskega hlinjenja naši zmagi. Potuhnili so se. Mi pa vemo, da tiči v teh malhah nož, ki nam bi ga poskušali ob prvi priložnosti spet zasaditi v hrbet. Zdaj nam ga je zasajala s pomočjo molitvenikov in škapulirjev, v drugo bi nam ga zasajala v imenu kakih drugih gesel. Vidite, in zato je maščevanje potrebno. Mi smo zidarji novih, svetlih, sončnih časov, naša dejanja so čista, jasna, vsakemu poštenemu človeku razumljiva. Mi pa bomo in smo že s krvjo vžgali v naša srca maščevanje kot program in kot vsebino, da to družbo izdajalcev in krvnikov uničimo in stremo. Kajti bili bi slabiči, če bi v to našo svobodo sprejeli enega samega teh zločincev in mu odpustili." Himna maščevanju kot nalašč za iztočnico za govor, ki bi spregovoril o krvavi ceni političnega enoumja, ki ga je izvedla komunistična partija. Tako kot nekajkrat na leto slišimo govore o bestialnosti fašizma, tako bi državni govorniki opominjali na krvavo zgodovino komunizma na Slovenskem. Lahko najdemo sicer protiargument: čemu bi nove rodove obremenjevali s travmami preteklosti, zakaj ne bi raje zrli v svetlo bodočnost? Toda, zakaj potem sploh obujanje spominov na zločine fašizma? Razlog je v travmi vladajoče slovenske oblasti LDS-ZLSD-Desus, ki svoje korenine vidi v komunizmu. Neznosno ji je, da bi se morala venomer opravičevati za nekaj, kar sama ni storila, še zlasti, ker se je z nekaj simbolnimi in deklarativnimi gestami že opravičila. To je kajpak razumljivo, toda enako neznosno in tuje ji je spregovoriti tudi te trpke besede resnice o povojnih pobojih, ki jih je zagrešila komunistična oblast. Ne spregovoriti enkrat, temveč govoriti in ponavljati leto za letom v maniri demokrata, ki se ne čuti zadolženega dediča ne fašističnega ne komunističnega režima. Tako pa v parlamentu še vedno velja nenapisana prepoved enačenja komunizma s fašizmom, zaradi katere je poslanec France Cukjati sprožil salvo žolčnih polemik, ker si je drznil postaviti paralelo med mračnima -izmoma. Filigransko ugotavljanje, da je bil komunizem vseeno bolj blagodejen, ker da je manj opustošil Slovenijo, je črni cinizem. Če bi človek lahko prosto izbiral, ne bi hotel živeti ne pod okupacijskim režimom 1941-1945, ne pod Titovimi in Kidričevimi povojnimi zakoni.

Šef KPJ Tito je rad lovil v revnih državah, trofeje so padale, tudi glave.

Primož Peterka
2x zmagovalec svetovnega pokala v smučarskih skokih.

--------------------------------------------------------------------------------
Burja
--------------------------------------------------------------------------------
Ste se kdaj vprasali, zakaj so nase strehe polne kamenja, zakaj nasa drevesa rastejo postrani? Kriva je burja.
Bitka ob mrzli reki:

"Sovraznik zaman se je vgnezdil v cvrsto utrjene kraje,
zaman je zaupal okopom;
gorske ceri so prebite,
steze cez prelaze odprte.


Severni veter - po tvoji zaslugi s planin privrsal je,
cete sovragov zasul z ledeno nevihto,
puscice k strelcem usmerjal nazaj,
v vrtincu jim lomil je kopja.


S tabo je bog:
na tvoje povelje pozene iz votline Eol viharjev vojsko,
na tvoji se strani vojskuje samo nebo,
na zvok tvoje trombe zavezniske cete - cete vetrov privrse.


Zardeli so alpski snegovi,
Frigidus barvo vode je spremenil,
pred kupi mrlicev skoraj zastal,
ko ne bi ga kri deroca pognala."

(Tako je veliko bitko pri mrzli reki dozivljal anticni pesnik)
Med 5. in 6. septembrom leta 394 sta si v zgornji Vipavski dolini stala nasproti rimski cesar Teodoziji (bival je v trdnjavi Ad Pirum - danasnja Hrusica) in rimski uzrupator Evgenij (zasedal je Castrum ad fluvium frigidum - danasnja Ajdovscina). Svoji silni vojski sta si postavila nasproti, da bi ohranila edinost imperija. Vecer prej sta vsak zase molila, oba za uspeh iste bitke. Cesar Teodozij, ki je bil ze kristjan, na skali nad vasjo Vrhpolje (po izrocilu se skala imenuje "Teodozijeva skala"), Evgenij pa je svoje bogove rotil na vzpetini, kjer danes stoji dvorec Zemono. Obracun je bil strasen. Izrocilo pravi, da je med bojem nenadoma prislo do silnega vetra, ki je Evgenijevi vojski obracal kopja in puscice, da so letele nazaj. Evgenij je bil v bitki porazen in ubit, ker se je bog vetra obrnil proti njemu. Zgodovinarji trdijo, da je izid bitke bistveno vplival na (krscanski) razvoj Evrope. In kaj ima pri tem burja...? Najbrz nic. ce pa se le kdaj znajdete v objemu prave vipavske burje, ki odkriva strehe in prevraca stiridesettonske tovornjake, nehote pomislite, da je tudi to mogoce.
Pojav je posledica stika dveh podnebnih vplivov, mediteranskega, ki sega po dolini Soce in Vipave v dolino, in mrzlega celinskega.
O nekdanjem ljubezenskem gnezdecu Friderika II. Celjskega in njegove izvoljenke, mlade Veronike Deseniške, pričajo danes le še gole razvaline sredi kočevskih gozdov... Zgodba se začne davnega leta 1420, ko je Friderik nasledil Kočevsko. V letih 1422-1425 je dal sezidati na strmem vrhu nad Kočevjem, na mogočni skali, po njem imenovani grad. Grad je bil dostopen samo pri glavnih grajskih vratih, ostale tri strani varujejo visoke prepadne stene. Vhod za grajsko obzidje je preko umetno skopanega jarka omogočal dvižni most. Na vrhu je grad obdajalo še močno obrambno obzidje. Friderik je grad tudi znotraj lepo opremil. Sobane so bile polne dragocenih preprog, kristalne posode, umetelnega orožja in orodja iz srebra in zlata ter lepe opreme vseh vrst. Posestvo gradu so morali obdelovati podložniki iz naselij, ki so spadala pod urad v Kočevski Reki. Vozno pot na Fridrihštajn so morali stalno vzdrževati podložniki iz Dolge vasi. Romanca med Veroniko in Friderikom se začne leta 1422 (po nekaterih virih že prej), ko je Frideriku umrla prva žena iz rodu Frankopanov. Že Valvasor je pisal, da “se je močno raznesla govorica, da jo je njen mož, grof Friderik v postelji zadušil, da bi si za plemenito mladenko, Veroniko Deseniško, ki ga je z lepim pogledom vžgala, v svoji zakonski postelji napravil prostor za zakonsko zvezo in tudi v rokah držal njo, ki jo je že v srcu nosil. In ker se je tri leta po smrti prve žene poročil z njo, je splošni sum postal še močnejši”. Friderikov oče, grof Herman II. Celjski, je poroki nasprotoval že iz političnih razlogov, ker ni hotel pretrgati prijateljstva s hrvaškimi knezi Frankopani. Grof Herman je nad Fridrihštajn poslal močno četo vojakov, ki naj bi ljubimca na silo ločila. Friderik je poskušal ubežati očetovi jezi, a zaman. S pretvezo so ga ujeli in odpeljali v Celje. Ko je bil Friderik na varnem, je grof Herman zopet poslal četo vojakov, ki naj bi pripeljala Veroniko v Celje na sodbo. Čeprav so pretaknili ves grad in okolico, je niso našli, ker je že bila skrita v hiši grofovske uprave na Kunču, nato pa je izginila brez sledu v mračnih kočevskih gozdovih. Dodobra so prečesali vso kočevsko deželo, a Veronike niso našli. Po dolgotrajnem iskanju so jo s pomočjo ovaduhov izsledili nekje v bližini Ptuja in jo zaprli. Ko je bila pripravljena tožba, je grof Herman Veroniko predal sodišču, ki naj bi jo obtožilo čarovništva in poskusa umora samega grofa Hermana. Zaradi pomanjkanja dokazov in zato, ker “odvetnik, ki so ji ga morali dovoliti, se je zanjo viteško boril in zmagal”, je sodišče Veroniko oprostilo vsake krivde. Kjub razsodbi pa grof Herman Veronike ni izpustil. Zaprl jo je v ječo na gradu Ojstrica, kjer naj bi umrla od lakote. Ker pa je bila taka smrt počasna, grofova maščevalnost pa neučakana, je ukazal dvema vitezoma, da jo nasilno pokončata. Utopila sta jo v koritu za napajanje živine, 17. oktobra 1425 (1428 ?). Njeno truplo so prepeljali v Braslovče in ga tam pokopali. Šele kasneje je smel njeno truplo grof Friderik prepeljati v samostan Jurklošter. Friderik je moral očetu odstopiti vse gradove, tudi Fridrihštajn, ki ga je sam sezidal. Grof Herman je razdejal grad Desenice, pobil Veronikinega očeta, znesel pa se je tudi nad komaj zgrajenim Fridrihštajnom. Vojaki so pod grajska poslopja in obzidja postavili sode s smodnikom in jih zažgali. Močni grajski zidovi so se posipali po strmem pobočju in debelo kamenje je frčalo po zraku.... Po Veronikini smrti se je oče spravil s sinom in ga izpustil iz ječe. Friderik je dal grad ponovno sezidati in je v njem potem zelo razkošno in razuzdano živel.

Simbol slovenstva je okoli 2500 let stara posoda, halštatska vedrica. V tem obdobju so v Posočju živeli Veneti, na Dolenjskem verjetno Iliri –

Volitve, odločanje državljank in državljanov

Letalski konstruktor, športnik, načrtovalec športnih objektov, Stanko Bloudek se je rodil na današnji nad leta 1890 v Idriji. V Pragi se je najprej lotil študija slikarstva, toda leta 1913 je absolviral strojništvo. Manj znano je, da je leta 1910 naredil jadralno, kmalu zatem pa še enokrilno motorno letalo raček. Dvokrilnemu motornemu letalu je dal ime libela. Zaposlen je bil v letalski industriji. Leta 1917 se je lotil načrtovanja helikopterja. Stanko Bloudek je bil projektant in graditelj športnih objektov, v Ljubljani je zgradil prvo moderno nogometno igrišče z vadišči za atletiko. Od leta 1932 je naredil načrte za okoli 100 smučarskih skakalnic. Najvišje telesnokulturno priznanje v Sloveniji nosi njegovo ime

Stanko Bloudek in Sepp Bradl (prvič skok na smučeh čez 100 m)
Zgodovina Planice in smučarskih skokov - poletov.

<



Papež Janez Pavel II (Karel Josef Wojtyla, rojen v Wadowicah, Poljska 1920 - 2.4. 2005)
Ni bil Slovenec, bil pa je Slovan, papež in državnik, ki je za Slovenijo naredil toliko kot malokateri tuji politik, predvsem pa nas je globogo spoštoval, govoril je tudi v Slovenščini. Težko bomo našli tujega politika ali papeža, ki nam bo (je bil) tako iskreno naklonjen. Slovenijo je priznal pred državami Evropske skupnosti in s tem pokazal, kako veliko mu je do svobodne Slovenije, do tega, da se spoštuje volja Slovencev, SLOVENSKA POMLAD. S tem je Slovenijo tudi v naprej zaščitil pred morebitnimi težavami, ki bi lahko nastale, saj so mnoge države bile do konca proti priznanju Slovenije (Francija, Rusija, Italija, ZDA, Velika Britanija, skratka države, ki so nas po prvi vojni lahke volje podarile Kraljevini Srbiji, veliko smo bili krivi tudi sami, premalo smo imeli Majstrov.) Dvakrat nas je tudi obiskal (1996,1999) in sprejelo ga je več kot 100 000 Slovenk, Slovencev in ostalih (skupaj najbrž čez 400 000). Kaj takega se bo težko ponovilo. Po tem izjemnem človeku nam v Sloveniji še ni uspelo poimenovati ulice, kaj je z nami "Slovenci". Sploh se ne zavedamo, v kako lepem času smo živeli, v času Janeza Pavla II. "Papež ima vas rad." - je izjavil v Postojni leta 1996 in to je bilo iskreno izraženo čustvo in bo zmeraj iskreno. Slovenija bo zmeraj potrebovala zaščito velikih mož - časi ogroženosti slovenske kulture se zdijo mimo (tudi zaradi papeža Wojtyle), a bodočnost lahko kmalu postane podobna kruti zgodovini. Veliki imperiji (v glavne bivši, a še zmeraj močne države) nam niso naklonjeni, to lahko opazimo, če prebiramo govore "velikih" med vrsticami. Usoda Tibetancev, Čečenov, Kurdov, Baskov, Nub itn, je lahko kmalu tudi naša usoda. Pazimo na dvojino. Preživeli bomo, če bomo poslušali papežov nasvet, da se med sabo spravimo. Razdvojeni smo (bomo) lahek plen tujih "osvoboditeljev" in ideologij.
3. april 2005.
Po pripovedovanju njegovih bližnjih sodelavcev, tudi našega bivšega veleposlanika, se je Karol, še preden je postal papež, dobival z razumniki iz Poljske, Slovenije itn, in ramišljal skupaj z njimi, kako bi te dežele postale neodvisne, svobodne, brez boljševističnih diktatur (doma smo o tem lahko samo potihem šepetali). Ko je postal papež, pa je še toliko bolj sodeloval s slovenskimi pomladnimi politiki in razumniki, disidenti, preganjanimi s strani komunističnega režima, da bi dal pogum svobodnim Slovencem za upor proti partiji in srbski nadvladi (podobno velja za Hrvate, Litovce,Latvijce, Estonce itn). Poljakom, Čehom, Slovakom, Madžarom, Romunom, Bolgarom, Ukrajincem itn, pa pogum za zrušitev komunistične ruske nadvlade. Da si Slovenci želimo svoje države, je pokazal referendum, da cenimo Papeža, smo pokazali z množično udeležbo na njegovih obiskih v Sloveniji. Da cenimo nemškega predsednika Kohla (prvi od velikih, ki je priznal Slovenijo, že 19.12.1991), smo pokazali, ko smo ga izbrali za osebnost leta. Da še zmeraj cenimo Slovensko pomlad, smo pokazali 2004 na volitvah.

Janez Pavel II., pravo ime Karol Józef Wojtyła, papež, * 18. maj 1920, Wadowice pri Krakovu, Poljska, † 2. april 2005 ob 21.37, Vatikan, na mesto papeža izvoljen 16. oktobra 1978. Janez Pavel II. je postal prvi neitalijanski papež po 455 letih in obenem prvi slovanskega porekla. Rojen je bil na južnem Poljskem v družini nekdanjega avstroogrskega častnika. Že v mladosti se je spoznal s krakovsko judovsko skupnostjo in preživel nacistično okupacijo. V duhovnika je bil posvečen 1. novembra leta 1946. Na poljskih univerzah je poučeval etiko in leta 1958 postal krakovski pomožni škof, čez štiri leta pa je prevzel tudi vodenje škofije. 30. decembra 1963 ga je papež Pavel VI. imenoval za krakovskega nadškofa. Sodeloval je na drugem vatikanskem cerkvenem zboru. Janeza Pavla II.Črka M predstavlja mater , kateri je bil papež globoko vdan. Povečaj Grb Janeza Pavla II. Črka M predstavlja Jezusovo mater Marijo, kateri je bil papež globoko vdan. Leta 1967 je postal kardinal. Leta 1978 je tako sodeloval v konklavu, ki je po smrti Pavla VI. za novega papeža izvolil Albina Luciania, oziroma Janeza Pavla I. Po njegovi nepričakovani in sumljivi smrti po le 33 dneh papeževanja je bil Karol Wojtyła kljub svoji neobičajni mladosti ter poljski narodnosti 16. oktobra 1978 izvoljen za novega papeža. V spomin predhodnika si je nadel ime Janez Pavel II. 13. maja 1981 je nad njim na trgu sv. Petra v Rimu Turek Mehmet Ali Agca izvedel poskus atentata (atentat je pripravila Sovjetska zveza, zloglasna komunistična služba KGB, preko DDR in Bolgarije). Kasneje je papež atentatorja obiskal v zaporu, vsebina njunih pogovorov pa še danes ni znana. Člani teroristične mreže Al Kaida so med njegovim obiskom na Filipinih januarja 1995 pripravljali še en atentat na papeža. Na dan atentata so bili razkrinkani. Čeprav je na papeški položaj prišel mlad, ukvarjal pa se je tudi s športom, sta dva poskusa atentata na njegovem zdravju pustila posledice. Pojavili so se tudi sumi o raku, trpel pa je tudi za Parkinsonovo boleznijo. Ni mogel več hoditi, težko je govoril in slabo slišal, vendar je nadaljeval s potovanji po svetu. Kljub slabemu telesnemu stanju tisti, ki so se z njim srečali, pravijo, da je bil duševno popolnoma zdrav. Izgledal je trdno odločen, da bo na položaju vztrajal do smrti ali do poslabšanja duševnega stanja. Po zgledu predhodnika se je odločil poenostaviti svoje urade. Poleg tega, da ni nosil papeške tiare in da se je zavzemal za manj slovesen postopek ob kronanju novega papeža, je ukinil tudi onikanje samega sebe, vse v duhu papeškega naziva Servus Servorum Dei (Služabnik božjih služabnikov). Janez Pavel II. je prepotoval več kot vsi njegovi predhodniki skupaj. Opravil je več kot 100 potovanj v druge dežele, ki so pritegnili ogromne množice vernikov. Dvakrat (leta 1996 in 1999) je obiskal tudi Slovenijo. Postal je prvi papež, ki je obiskal Anglijo, kjer je molil tudi v anglikanski katedrali v Canterburyu. Potoval je tudi v Izrael, kjer se je simbolično dotaknil zidu objokovanja z namenom prispevati k spravi med Judi in kristjani. Za blažene je proglasil več ljudi (1.340 do oktobra 2004) kot katerikoli njegov predhodnik.

---

Papež Janez Pavel II. je papeževanje začel 16. oktobra 1978 in je bil prvi papež po 455 letih, ki ni prihajal iz Italije, bil pa je tudi prvi slovanski papež. Kot poglavar Rimskokatoliške cerkve je Janez Pavel II. opravil čez sto potovanj po svetu, kar je več kot vsi njegovi predhodniki skupaj. V tem času je za svetnike in blažene razglasil skoraj 1.400 ljudi, kar je tudi več kot kateri koli papež pred njim. Rimskokatoliško cerkev je vodil v obdobju, ki ga je zaznamoval padec komunizma. Ob prelomu tisočletja, ki je prinesel nove izive, je Cerkev praznovala tudi 2.000 let rojstva ustanovitelja Jezusa Kristusa.

---

Janša: Papež je bil glasnik svobode Papež bo ostal v spominu kot neomajen glasnik svobode in prijatelj Slovenije, je dejal premier Janez Janša. Slovenija mu bo za vedno hvaležna za veliko naklonjenost in podporo v času osamosvajanja in iskanja mednarodnega priznanja. Bil je pokončen znanilec demokratičnih sprememb v Evropi. Z opogumljajočo besedo je navdihoval generacije, ki so v njem našle moralno oporo.

---

Papež je iskal stik z drugimi religijami in skušal doseči skladen razvoj človeštva, je ob njegovi smrti dejal predsednik države Janez Drnovšek. Janez Pavel II. je zaznamoval moderno dobo. V Evropi so se v tem času zgodile velike spremembe - padla je železna zavesa in Evropa se je ponovno združila. Papež je s svojim duhovnim vplivom spodbujal širjenje svobode. Predsednik države je še dodal, da je v času globalizacije, ko se tehnologija hitro razvija, prav, da temu sledi tudi duhovni razvoj.

---

Cukjati: Širok človek Predsednik državnega zbora France Cukjati je ob papeževi smrti že poslal sožalni brzojavki državnemu tajniku v Vatikanu Angelu Sodanu in apostolskemu nunciju v Sloveniji monsinjorju Santosu Abrilu y Castellu. Cerkev in svet sta z odhodom papeža izgubila resnično iskren človeški vzor v prizadevanjih za mir na svetu in pravičnejše odnose med ljudmi, je Cukjati zapisal v brzojavkah.

---

Janez Pavel II. je bil eden največjih papežev v zgodovini Cerkve, so ob njegovi smrti sporočili iz slovenske škofovske konference. Njegova smrt nas žalosti, toda v veri in zaupanju Bogu izražamo veliko hvaležnost, da nam ga je dal v odločilnih časih preteklega stoletja, je povedal slovenski nadškof Alojz Uran.

---

Rode: Papež za vse narode Franc Rode je povedal, da je bila teža papeževega pontifikata v svetu, pri ljudeh in množicah. Nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit, ki v Vatikanu zdaj opravlja funkcijo prefekta kongregacije za ustanove posvečenega življenja, je dodal, da je imelo papeževo srce svetovne razsežnosti in da je bil on papež za ves svet, za vse narode in za vse dežele.

---

Posebne nedeljske maše Ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran je v stolni cerkvi v Ljubljani daroval mašo za papeža. Uran je v pridigi med drugim izrazil veliko hvaležnost za dolgoletno vodstvo papeža Janeza Pavla II. Ob tem je poudaril tudi velik pomen odpuščanja, pri čemer je bil dober zgled prav pokojni papež. Uran je še dejal, da je odpuščanje dolžnost, kot tako pa možno le z usmiljenjem. Mariborski pomožni škof Anton Stres je maševal v župniji Griže, mariborski pomožni škof Jožef Smej pa v župniji v Murski Soboti. Molitev za papeža je bila tudi v stolni cerkvi Marijinega vnebovzetja v Kopru. Maša zadušnica bo v ljubljanski stolnici dva dni pred pogrebom, v Kopru in Mariboru pa na predvečer papeževega pogreba.

---

Bajuk: Hvaležni smo mu Dosegla in izredno užalostila nas je vest o smrti človeka z velikim srcem in širokih obzorij, je sporočil predsednik Nove Slovenije Andrej Bajuk. V našem spominu bo zapisan kot mož svetosti in modrosti, po katerem je Bog obogatil vesoljno Cerkev in vse človeštvo. Naj mu bo naš Gospod, Jezus Kristus, komur je vse življenje zvesto služil, usmiljen in bogat plačnik. Vas in nas, ki globoko žalujemo ob smrti svetega očeta, pa naj spremlja Sveti duh tolažnik. Socialni demokrati z minuto molka Novoizvoljeni predsednik Slovenskih demokratov Borut Pahor je ob papeževi smrti izrazil obžalovanje in na sobotnem kongresu stranke dejal, da bo papež ostal v trajnem spominu. Spomin nanj je z minuto molka počastil tudi kongres stranke.

---

Na Poljskem sedemdnevno žalovanje V papeževi domovini Poljski se je pri maši na prostem v Krakovu zbralo več kot 60.000 ljudi. 11-tonski zvonec na srednjeveški katedrali, ki je bil Mašo v Krakovu je vodil Franciszek Macharski.ob Wojtylovi izvolitvi za papeža, je to jutro vse pozival k maši. V državi so razglasili tudi sedemdnevno žalovanje. Wojtyla je bil med letoma 1964 in 1978 krakovski nadškof. Tudi v Varšavi se je na ulice zgrnilo na tisoče ljudi, ki so v rokah nosili bele in vijolične narcise. Puščali so jih na trgih in pred mestnimi cerkvami. Papežev bližnji prijatelj Lech Walensa je dejal, da je Poljska izgubila mamo, saj je Karel Wojtyla za svojo domovino skrbel tako, kot mati skrbi za svojega otroka.

---

Zadnje slovo od papeža
Pogreba se je udeležilo več kot dva milijona ljudi
največjih pogrebih v svetovni zgodovini
Svet, 8. april 2005 23:59 Rim/Vatikan - Reuters/STA/EPA Na Svetem sedežu v Vatikanu so pokopali v soboto umrlega papeža Janeza Pavla II., ki je Cerkev vodil zadnjih 26 let. Pogrebno mašo je vodil nemški kardinal Joseph Ratzinger, ki je dejal, da so srca polna žalosti in hkrati polna veselega upanja ter hvaležnosti. Verski zbor pa je Boga prosil, naj pokojniku omogoči večen počitek in naj ga za vekomaj obsije s svojo svetlobo. Ob koncu homilije se je na Trgu svetega Petra razlegel dolg aplavz. Množica vernikov pa je pri tem vzklikala: "Naj takoj postane svetnik!" Kardinal Ratzinger je dejal, da nas pokojnik gleda z okna gospodove hiše, od koder pošilja svoj blagoslov. Številni vplivni gostje Slovesnosti se je udeležilo okoli 200 pomembnih tujih gostov, med njimi štirje kralji, pet kraljic in najmanj 70 državnih voditeljev, ter okoli 300.000 vernikov. Na velikih zaslonih po Rimu je slovesnost spremljalo še dva do tri milijone vernikov. Nekateri so za vstop na trg čakali tudi do 30 ur. Maša je za nekaj časa združila tudi nasprotnike, saj je izraelski predsednik Moše Kacav dejal, da se je rokoval s sirskim predsednikom Bašarjem Al Asadom in iranskim predsednikom Mohamedom Hatamijem. Obe državi ne priznavata Izraela, Sirija pa je z njim formalno še vedno v vojni. Potek pogreba Med mašo je bila krsta iz cedrovine položena na stopnice pred baziliko sv. Petra, kjer je pokojni Karol Wojtyla pred 26 leti prevzel vodenje Svetega sedeža. V krsto so položili spominske medalje in kratek življenjepis v svinčeni posodi. Ni še znano, ali so v krsto dali tudi nekaj zemlje iz papeževe rodne Poljske kot je bilo napovedano. V četrtek zvečer, po končanem mimohodu množice, je papežev dolgoletni osebni tajnik Stanislaw Dziwitz obraz svetega očeta prekril s svileno tančico. Nebalzamirano truplo, oblečeno v liturgična oblačila in s škofovskim pokrivalom na prsih, pa so položili v prvo izmed treh krst. Po maši so krsto spet odnesli v baziliko, kjer so jo v skladu s tradicijo položili v večjo cinkovo krsto in jo nato nepredušno zaprli. Ta krsta je bila položena še v hrastovo krsto, nato pa so papeževe posmrtne ostanke prenesli v grobnico, ki je pod glavnim oltarjem bazilike. Papež je pokopan je v grobnici, kjer je do leta 2001 počivalo truplo papeža Janeza XXIII., ki je bilo po razglasitvi papeža za blaženega preneseno v drugo grobnico. Težave z romarji Rimske oblasti, ki so zaradi pogreba središče mesta zaprle za ves promet, priznavajo, da jim množice romarjev povzročajo številne preglavice. V mestu so bili zaprti javni uradi in šole. Sicer policija zagotavlja, da med pogrebom ni bilo nevarnosti terorističnega napada, saj so vsakega, ki je želel na trg, pregledali. Izvzeti niso bili niti škofje. Grobnica zaprta nekaj dni Na prošnjo rimskih oblasti bo Vatikan grobnico, kjer je pokopan papež, za nekaj dni zaprli za javnost, saj se bojijo, da bi množica vernikov, ki si je v Rim prišla ogledat papežev pogreb, tudi ostala v italijanski prestolnici. Ti so sicer začeli zapuščati italijansko prestolnico, saj jim je zagodlo tudi vreme. Italijanske železnice so zanje pripravile številne posebne vlake. Poljaki množično žalujejo Ob začetku pogrebne slovesnosti v Vatikanu, kjer je potekalo slovo od papeža Janeza Pavla II., je na Poljskem življenje obstalo. Oglasili so se zvonovi in sirene po vsej državi, v Varšavi pa so obstali tudi tramvaji in avtobusi. Po nekaterih podatkih naj bi se na ploščadi Blonia v Krakovu na jugu države zbralo okoli 300.000 vernikov. Tu je namreč pokojni papež leta 2002 med svojim zadnjim obiskom v domovini pred tremi milijoni ljudi daroval mašo. Večinoma naj bi se zbrali mladi, med katerimi naj bi bilo tudi veliko otrok. Zaprte so bile tudi vse ceste, ki vodijo na ploščad. Četrtkove večerne maše se je udeležilo milijon ljudi. Na Poljskem je petek dela prost dan, zaprte so vse javne ustanove, podjetja in trgovine. Tema: Papež


















Izjava Predsednika Vlade Republike Slovenije Janeza Janše ob smrti Svetega očeta papeža Janeza Pavla II.

Datum: 03.04.2005
Vir: Kabinet predsednika vlade Rubrika: Sporočilo za javnost

Z globoko žalostjo smo sprejeli vest o smrti Svetega očeta papeža Janeza Pavla II.
Sveti oče je bil nesporni vodja Rimokatoliške cerkve, a tudi velik državnik. Glasnik svobode, solidarnosti, pravičnosti in miru.
Bil je velik zagovornik spoštovanja in sodelovanja med različnimi verami in verojučimi, zaradi česar njegovo delo cenijo na vseh celinah.
Poznal je svet in vztrajno je pomagal iskati odgovore na njegova najbolj zapletena protislovja. Zato se je moral soočiti z nasprotovanji, vključno s poskusom atentata, ki je prizadel njegovo fizično zdravje. Kljub temu je vztrajno sledil svoji izbrani poti.
Njeg
ovo zasluga je, da se je prostor svobode in demokracije razširil na srednjo in vzhodno Evropo.
Da je padla železna zavesa.
Današnja združena Evropa, katere del smo, je tudi njegovo delo.
Nikoli ne bomo pozabili njegove podpore v najusodnejših časih za Slovenijo.
Njegovega zgodnjega mednarodnega priznanja nove Slovenske države.
Njegovega spoštovanja do slovenskega jezika.
Njegovih dveh obiskov v naši domovini, ki so zaznamovali prehod v novo tisočletje.
S pogumom, vztrajnostjo in obrambo šibkih je in bo navdihoval generacije.
Slovenija se bo Svetega očeta Janeza Pavla II. trajno spominjala z veliko hvaležnostjo.

---

Papež Janez Pavel II. .
Malo je osebnosti na svetu, ki so tako zaznamovale zgodovino, kot jo je Karol Wojtyla, in malo je bilo papežev v cerkveni zgodovini, ki bi tako kot Janez Pavel II. vplivali na razvoj Katoliške cerkve in sveta na splošno. Papež Janez Pavel II. se je rodil leta 1920 kot Karol Jozef Wojtyla v Wadowicah na Poljskem. Potem ko je med drugo svetovno vojno pod nacistično okupacijo skrivoma študiral za duhovnika, je bil leta 1946 posvečen v duhovnika. Leta 1958 je z 38 leti postal najmlajši poljski škof, leta 1967 pa ga je takratni papež Pavel VI. posvetil v kardinala. Oktobra 1978 so ga po kratkem pontifikatu predhodnika Janeza Pavla I. izbrali za prvega neitalijanskega papeža po 455 letih. Med obiskom domovine leto dni pozneje je sveti oče močno pripomogel k širitvi gibanja Solidarnost na Poljskem, maja 1981 pa ga je na Trgu sv. Petra v Vatikanu v trebuh huje ranil turški napadalec Mehmed Ali Agca. V zaporu obiskal napadalca Papež je po operaciji povsem ozdravel in v zaporu obiskal svojega napadalca, ki se je pokesal za storjeno dejanje. Papež je še celo desetletje svetovno javnost navduševal s svojim dejavnim preživljanjem prostega časa. Poimenovali so ga kar božji atlet. Iskreno proti totalitarizmom tudi proti komunizmu Leta 1987 se je med svojim tretjim obiskom Poljske močno zavzel za prepovedano Solidarnost, dve leti zatem pa se je mudil v avdienci pri zadnjem sovjetskem voditelju Mihailu Gorbačovu. Leta 1992, ko so mu odstranili tumor na črevesju, so postale njegove zdravstvene težave vse pogostejše. Dve leti pozneje mu je spodrsnilo v kadi, pri tem si je zlomil desni kolk. Približno v istem času so zdravniki ugotovili, da so se pri njem začeli vedno bolj kazati znaki parkinsonove bolezni, ki prizadene centralni živčni sistem. Kljub temu je papež z nezmanjšano vnemo nadaljeval svoje apostolsko poslanstvo, pri čemer je do leta 2004 razglasil 483 svetnikov, kar je več, kot so jih razglasili vsi njegovi predhodniki skupaj. Zgodovinski obiski v Siriji, Palestini ... Znova se je vpisal v zgodovino marca 2000, ko je priznal in obžaloval napake, ki jih je Cerkev zagrešila skozi čas nad domnevnimi krivoverci, Judi, ženskami in manjšinami. Le nekaj dni pozneje je obiskal Sveto deželo in maja kot prvi papež v Siriji stopil v mošejo v znak prizadevanja za zbliževanje svetovnih verstev. Janez Pavel II. se je v zavest ljudi vpisal kot potujoči papež, saj je v svojem 27-letnem pontifikatu, kar je tretja najdaljša doba doslej, že nad 100-krat potoval v tujino, med drugim dvakrat (leta 1996 in 1999) tudi v Slovenijo. Kljub temu pa med razumniki ostajajo nasprotujoča si mnenja o njegovi dobi – bil je pomembna avtoriteta, ki je deloval kot protiutež dandanašnjemu potrošniškemu svetu, Kako je z Opus Dei, pa bo pokazal čas. Bolno telo, močan duh Z njegovim šibkim zdravjem so postale vse glasnejše govorice o morebitnem odstopu in njegovih naslednikih, čeprav je Wojtyla večkrat poudaril, da bo položaj pontifeksa maksimusa zapustil šele po božji volji, torej s smrtjo. Kljub govoricam, da bi lahko prihodnji papež prihajal iz dežel tretjega sveta, najverjetneje Latinske Amerike, pa v vplivnih vatikanskih krogih domnevajo, da je za kaj takega še prezgodaj in da bo naslednik 84-letnega papeža vsaj Evropejec, če ne celo spet Italijan. Da pa bo nadaljeval njegove smernice, je Janez Pavel II. poskrbel tudi tako, da je sam imenoval večino izmed 120 kardinalov, mlajših od 80 let, ki bi ga lahko nasledili.

---

Janez Pavel II..
se je kot Karol Jozef Wojtyla rodil leta 1920 v poljskih Wadowicah, mestu 50 km jugozahodno od Krakova. Lolek, kot so ga klicali vrstniki in prijatelji, je bil drugi sin Karola Wojtyle, upokojenega vojaškega oficirja in krojača in Emilie Kaczorowske Wojtyle, osnovnošolske učiteljice litvanskega porekla. Wojtylovi so bili strogi katoliki, vendar s sonarodnjaki niso delili antisemitskih nazorov. Še pred dopolnjenim 14. letom sta zaradi bolezni umrla najprej mati in potem tudi njegov starejši brat. Preostala leta otroštva je preživel skupaj z očetom. Leta 1938 je odšel v Krakov na študij polonistike, ukvarjal se je z gledališčem in literaturo, v prvih letih druge svetovne vojne pa se je odločil, da bo postal duhovnik. Po končanem bogoslovju v tajnem semenišču je študij nadaljeval v Rimu, kjer se je učil tuje jezike in se nato z doktorsko disertacijo vrnil v domovino. Opravljal je duhovniško službo, bil univerzitetni profesor v Krakovu in Lublinu, leta 1958 pa je postal krakovski pomožni škof, leta 1964 nadškof in leta 1967 tudi kardinal. papez Karol Wojtyla na sprejemu pri papežu Janezu Pavlu I. (Foto: Reuters) Quote start Janez Pavel II je bil ob svoji izvolitvi leta 1987, glede na papeške standarde, relativno mlad. Z 58 leti starosti je bil najmlajši papež v zadnjih 132 letih. Quote end Po smrti papeža Janeza Pavla I. 16. oktobra 1978 je bil Wojtyla izvoljen za 264. papeža rimskokatoliške cerkve in tako postal prvi Slovan na sedežu Petrovega naslednika. Prvič po 456 letih je papež postal nekdo, ki ni Italijan. Njegov pontifikat je trajal več kot 26 let in je bil tretji najdaljši v zgodovini. V tem času se je Janez Pavel II. pokazal svetu kot protislovna osebnost. Bil je sodoben in v prihodnost zazrt voditelj, obenem pa zagovornik najbolj primarnih cerkvenih nazorov (življenje se začne s spočetjem in ga nimamo pravice prekiniti). Tako se je neštetokrat zavzel za mir v kriznih žariščih povsod v svetu, od Perzijskega zaliva do vojn na Balkanu in na Bližnjem vzhodu. grb papeza Janeza Pavla II. Grb papeža Janeza Pavla II. Črka M v grbu označuje papeževo predanost oz. posvetitev devici Mariji, materi božjega sina. Odzival se je na aktualne dogodke in že na začetku svojega papeževanja odkrito podprl sindikat Solidarnost, ki je pripomogel k padcu komunističnega režima na Poljskem in drugod po vzhodni Evropi. Papeževo pastoralno delo, ki med drugim poudarja potrebo po prilagoditvi cerkve spremenjenim svetovnim političnim in kulturnim razmeram ter potrebo po novi evangelizaciji, se izraža predvsem v številnih apostolskih potovanjih po svetu. papez Bil je prvi papež, ki je obiskal sinagogo ... Na sliki je papež med srečanjem s preživelimi žrtvami holkavsta (Foto: Reuters) Karol Wojtyla je v imenu rimskokatoliške cerkve storil nekaj zgodovinskih korakov. Bil je prvi papež, ki je obiskal sinagogo in mošejo, prvi se je opravičil za napake, ki so jih v preteklosti zagrešili predstavniki cerkve. Hkrati pa je pozival k spoštovanju katoliških osnovnih doktrin in pravil, najsi je šlo za nasprotovanje splavu, porokam homoseksualnih partnerjev. Vedel je, da cerkev lahko nudi alternativo potrošniškemu svetu le, če bo stala trdno na univerzalni morali in spoštovanju vsakega življenja. Quote start V zadnjih 20-ih letih je papež opravil več kot 170 obiskov v več kot 130 državah sveta, zaradi česar se ga je tudi oprijel vzdevek "potujoči papež". Quote end Janez Pavel II. ni nadaljeval reform, ki jih je v začetku 60-tih let vzpodbudil papež Janez 23. in ki naj bi omilile centralizem rimskokatoliške cerkve in jo bolj prilagodile sodobnemu svetu. Papež Wojtyla je svojo izjemno karizmatičnost zna spretno uporabljati za popularizacijo vere, zlasti na svojih številih poteh po svetu. V tem je bil rekorder med papeži, saj je med 104 apostolskimi potovanji obiskal več kot 130 držav. Med tistimi, kamor zaradi politično-verskih ovir ni mogel, sta ostali le Rusija in Kitajska (vsaj ena izmed teh držav je nanj organizirala tudi atentat). papez v Sloveniji Papež Janez Pavel II. med drugim obiskom v Sloveniji (Foto: Reuters) V Sloveniji je bil papež dvakrat, leta 1996 v Ljubljani, Postojni in Mariboru in leta 1999 v Mariboru, kjer je razglasil za blaženega Antona Martina Slomška. Slovenci se papeža Janeza Pavla II. in njegovega prvega obiska spomnijo po legendarnem stavku "Papež 'ma vas rad". Skupaj se je v Sloveniji udeležilo vseh srečanj s papežem nad 400 000 ljudi. Kaj takega bo težko ponoviti. Janez Pavel II. je postavil še nekaj rekordov: imenoval je skoraj 500 svetnikov in več kot 1300 blaženih. Na svojih rednih tedenskih sprejemih, ki jih je opravil več kot 1100, je sprejel vel kot 17 milijonov vernikov, srečal pa se je tudi z blizu 900 voditelji držav in vlad. Med njegovim papeževanjem se je število držav, ki imajo diplomatske odnose s svetim sedežem, povzpelo z 90 na 174. Slovenija jih je vzpostavila februarja 1992, mesec dni potem, ko jo je Vatikan priznal kot samostojno državo. Papez Janez Pavel II z laptop racunalnikom Papež Janez Pavel je bil tudi zelo dovzeten za uvajanje novih komunikacijskih tehnologij, vključno z internetom (Foto: Reuters) Ena najbolj odmevnih papeževih poti v tujino je bilo romanje v sveto deželo leta 2000. Razumeti ga je bilo kot papeževo poslavljanje od sveta, saj ga je že takrat zdelovala starost, ki so se ji pridružile že bolezni. Nekatere papeževe bolezni so bile tudi posledice atentata leta 1981, ko je na trgu sv. Petra nanj streljal turški skrajnež Ali Agca (najela ga je ruska KGB preko Bolgarije) in ga hudo ranil v trebuh. Papez na obisku pri Mehmetu Ali Agci Papež, ki je bil v napadu huje ranjen, je Agci odpustil poskus atentata in ga leta 1983 celo obiskal v zaporu (ATENTAT je organizirala ruska tajna služba KGB preko DDR in Bolgarije. Papeževo zdravje se je začelo zares slabšati šele 10 let pozneje, ko je zbolel za Parkinsonovo boleznijo, zaradi katere se mu je zadnja leta tresla leva roka in tudi govoril je vse težje. Nekaj let pred smrtjo so 84-letnemu začele pobirati moči še hude bolečine v desnem kolenu, ki ga je prizadel artritis. Zaradi tega je vse težje hodil, nazadnje pa so ga med obredi že prevažali na invalidskem vozičku v obliki papeškega prestola. V zadnjih letih so bila zaradi njegovega slabega zdravja vse pogostejša ugibanja o papeževem morebitnem odstopu, ki pa jih je sam odločno zavrnil. kardinali volijo papeza Zbor kardinalov v Sikstinski kapeli pred izbiro papeža leta 1978 (Foto: Reuters) Kdo bo postal novi poglavar dobre milijarde katoliških vernikov, bo odločil zbor kardinalov. Kdorkoli bo že zasedel njegovo mesto, pa ne bo imel lahkega dela, če se bo hotel kosati s priljubljenostjo in moralno avtoriteto izjemne osebnosti, kakršen je bil Karol Wojtyla. .

Dr. Alojzij Šuštar Ker sem od leta 1941 živel v inozemstvu, najprej v Italiji, potem v Švici, odkoder sem se vrnil 1977, je imelo to zame dve posledici: prvič sem zelo malo poznal razmere v Sloveniji, in drugič, imel sem veliko zvez z raznimi osebnostmi v Švici in drugod po Evropi. Zame je bilo glasovanje o samostojni državi Sloveniji izreden dogodek, ker so se mi izpolnile daljne želje iz dijaških let pred drugo svetovno vojno. Za mednarodno priznanje Slovenije sem se obrnil na več osebnosti, ki sem jih osebno poznal, od papeža Janeza Pavla II. in milanskega kardinala Martinija preko nekdanjega predsednika švicarske države Kurta Furglerja in raznih drugih. Vesel sem, da sem na tak način mogel skromno prispevati k mednarodnem priznanju samostojne države Slovenije. Odkar sem pred štirimi leti stopil v pokoj, pa tudi iz zdravstvenih razlogov, nikjer več ne sodelujem v javnosti. Z velikim zanimanjem pa ves čas spremljam dogajanja. Vesel sem vseh uspehov, posebno tudi na mednarodnem področju. Boli pa me, da se v Sloveniji sami politično, kulturno in gospodarsko dogajanje ne razvija tako, kot bi radi. Moja iskrena želja je, da bi mogli z zaupanjem in uspehom nadaljevati pot v prihodnost. Vsem odgovornim politikom in sredstvom javnega obveščanja želim obilo uspeha. Zahvaljujem se vsem za njihovo delo z željo, da bi bilo vedno bolj uspešno v dobro mlade države Slovenije

Uradni list o imenovanju prve Slovenslke vlade, 31. oktober 1918.

Člani prve slovenske vlade, 31.10.1918. Levo zgoraj je pisatelj Ivan Tavčar, na sredi zgoraj je Josip vitez Pogačnik, prvi predsednik slovenske vlade v Ljubljani, v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS). Takrat še ta država ni bila združena s kraljevino Srbijo, ki je SHS pridobila 1. decembra 1918 (slovenski politiki so bili v tujini in Slovenija je spet bila izigrana), kot vojni plen na zahtevo Francije, Anglije itn, držav, ki SHS brez Srbije niso hotele priznati. Ostali člani vlade so razvidni iz uradnega lista nad to sliko. Slovenska vlada je delovala do julija leta 1921, ko jo je velikosrbska politika ukinila. Leta 1923 je bil upokojen še general Rudolf Maister, skupaj s starejšimi častniki, ki so prej služili v avstro-ogrski vojski in so se borili za slovensko severno mejo, čeprav je bil star šele 49 let. Tako so Slovenci počasi izgubljali moč, vse do leta 1991. Nobena oblast nas ni hotela izpustiti iz Jugoslavije, zato je bila leta 1991 potrebna vojna. To, da smo imeli republiko ali banovino, je bilo tako in tako določeno z administrativnimi mejami, ki niso pomenile nič drugega kot upravne enote (tipičen je primer izgube Savudrije, Kardelj je celo zapisal, da smo pravico do samoodločbe že porabili, ve se pa kdo je bil Kardel). Tako kot so baltske države imele v Rusiji za časa komunizma status republik in so postale svobodne šele, ko so ruski komunistični okupacijski tirani propadli. Enako velja za Slovenijo. Večina, ki govori, da so se tudi povojne oblasti borile za samostojno državo, govori proti zgodovinskim dejstvom in arhivom. Vsak poskus je bil zatrt, zadnji pred letom 1991 je bil poskus Staneta Kavčiča (60-a leta), ki so ga odstavili in osamili. Mitja Ribičič (skupaj z vrlim Titom) pa mu (nam) je vzel skoraj ves denar za slovenski cestni križ in ga je podaril "bratskim" republikam. Še danes se ubadamo s cestnim križem, zdravstvo pa nam propada. To da so bivši oblastniki imeli raje Jugoslavijo kot Slovenijo, kaže jugonostalgija, ki jo prav ti bivši politiki na veliko propagirajo (mediji so polni balkanskega melosa, Tita, hkrati pa omalovažujejo osamosvojitev) in še danes zvračajo vse kar diši po slovenski kulturi in državi, sprejmejo samo toliko slovenstva kolikor ga nujno formalno morajo (proslavice, pa še te s čudno koreografijo).


General Rudolf Maister spremlja mimohod svojih čet pred mariborskim gradom ob proslavi zedinjenja 15. decembra 1918. Takrat še ni vedel, kaj nas čaka, njega so čez nekaj let upokojili, ukinili slovensko vlado, razsformirali vojsko itn. Po drugi vojni pa so še tistih nekaj spomenikov generalu Maistru odstranili, ponovno smo jih dobili šele v samostojni Sloveniji po letu 1991 (in to z veliko muko), kar kaže na značaj povojne oblasti (1945-1991 logično še od 1992 - 2004), ki nikakor ni delala za samostojno Slovenijo in je resnične domoljube namerno brisala iz zgodovinskega spomina Slovencev. Zanimivo je tudi podpisovanje peteciji za razorožitev Slovenije, spomladi leta 1991, malo pred vojno za Slovenijo (junij - julij 1991), ko so stari politiki hoteli Slovenijo razorožiti - po tem scenariju ne bi bilo osamosvojitve in bi danes bili še bolj v balkanskem kotlu kot smo že zaradi jugonostalgije in realne moči takratnih obveščevalnih služb, ki jih nihče ni ukinil. Mnogi, ki si danes lastijo osamosvojitev, so leta 1991 pisali, da nismo šli na plebiscit zato, da bi se odcepili - to je bila prava izdaja. Takrat so nekateri (Janez S., Kreft itn) celo pisali, da se Slovenije ne sme osamosvojiti, saj smo fašistoidni. Vse se najde v časopisih, če nam že perejo glave in brišejo zgodovinski spomin, a resnice se ne da tako enostavno pozabiti in odstraniti. Če se pa že briše vse, pa nekaznovani zločini iz preteklosti nezavedno bremenijo še naše potomce. To se dogaja sedaj nam in tudi Italija danes neutemeljeno steguje roke po naši zemlji, ker nikoli sama in svet ni obračunal z njenim krutim nečloveškim fašizmom. Zahodni politiki končno danes priznavajo, da so sokrivi za trpljenje malih narodov po drugi svetovni vojni, saj so z jaltskim sporazumom (Rusija, Anglija, ZDA), te male narode porinili v komunistični blok. Jaltski sporazum ni daleč vstran od sporazuma (je nadaljevanje) med Hitlerjevo Nemčijo - Stalinovo Rusijo (The Ribbentrop-Molotov Pact, podpisan 23. avgusta 1939 - http://www.geocities.com/iturks/html/ribbentrop_molotov_pact.html). Vemo, da je kmalu sledila vojna za razdelitev Poljske, Ruski napad na Finsko, Ruska zasedba baltskih držav (april 1940), Hitlerjev napad na Francijo itn. Glej tudi: http://www.s-3gim.mb.edus.si/timko1/2e2002/Estonija/zgodovina/zgodovin.stran.htm.


Razglasitev Države SHS, takrat še brez Srbije, ljudje so veseli, med zastavami pa ni nobene Srbske (takratne kraljevine), kar kaže, da ni bilo želje po združitvi s Kraljevino Srbijo, in da je Evropa na silo združila Kraljevino Srbijo s SHS. Posledic take nasilne združitve najbrž nikoli več ne bomo odpravili.



Ustanovitev slovenske vlade v Ajdovščini 5. maja 1945. Vlada, ki bi lahko prišla v zgodovino kot relativno pozitivna, a kaj ko ni preprečila povojnih revolucionarnih izvensodnih pobojev civilistov in domobrancev, in je naredila korak nazaj, ker ni dovolila parlamentarne demokracije. Bila je tudi podrejena revolucionarni vladi Tita in Moskve (krvnika Stalina). Stalin je izjavil, da je živ človek problem, mrtev pa ne - sklical je tudi prvo srečanje ruskih (sovjetskih) pouličnih pevcev in nato hinavsko dal vse pobiti. Rusi pravijo, da je Stalin bil hujši od Hitlerja, saj je Hitler pobijal predvsem tuje narode, Stalin pa tudi lastne državljane (recimo 8 milijonov ruskih kmetov, mnogo oporečnikov je umrlo v taboriščih). Hitler je bil Stalinov učenec, zaveznik in sta skupaj napadla Poljsko itn. Stalin je oskrboval Hitlerja pri napadu na Francijo. Na koncu ga je Hitler napadel, a to Stalinovih zločinov in dvojne morale ne zmanjšuje, saj je še med vojno in po vojni delal hude zločine proti človeštvu. Redki preživeli židje iz nemških nečloveških genocdnih taborišč, so raje, na koncu vojne, bežali proti nemčiji in na zahod, kot da bi dočakali Stalinovo vojsko, ki je tudi pobijala žide. Tudi komunistično gibanje, ki je ustanovilo vlado leta 1945, je najprej, leta 1941, ustanovilo protiimperialistično fronto (PIF) in se ni borilo proti okupatorju, TIGR pa je to počel že ves čas, a ga niso marali v PIF in tudi pozneje ne v OF.