Reke in slapovi

ABRAKADABRA

Reke in slapovi

Reke na Slovenskem

Veste kako nastane reka? Vas zanima kje izvirajo naše največje slovenske reke, koliko so dolge, kakšne so njihove značilnosti in ribje življenje v njih? V prispevku vam bom predstavil slovenske reke v besedi in sliki. Ta zimski čas je mogoče pravi trenutek da obiščete katero izmed njih, saj je večina jezer in ribnikov pod ledom. V tem prvem prispevku, pa bo predstavljenih prvih šest najdaljših rek po slovenskem delu. Te pa so: Sava, Drava, Kolpa, Krka, Mura in Savinja.

Kot že vsi vemo, so vode rek posledica padavin. Izvir reke je mesto, kjer na površje priteče prvi curek podzemeljske vode.

Temu se pridruži še deževnica, voda staljenega snega ter ledenikov, nakar nastane potok. Potoki se združujejo s potoki in nastaja vedno večja količina vode in ko je vodni tok dovolj velik postane to reka.

Reke so za človeka izjemnega pomena. Reke nam zagotavljajo pitno vodo, napajajo polja in ostalo naravo, predstavljajo energetski potencial, nudijo možnosti turizma in kar je za nas ribiče najpomembneje nudijo prostor za ribarjenje in preživljanje prostega časa.

1. REKA SAVA:

Sava (latinsko Savus) je 940 km dolga reka v jugovzhodni Evropi. Je najdaljša reka v Sloveniji. Dolžina po slovenskem ozemlju je 221 km. Sava je glede na svojo dolžino na 124. mestu vseh svetovnih rek.
V Sloveniji ima Sava dva izvira: Sava Dolinka izvira kot Nadiža v Tamarju, ponikne, in ponovno pride na dan v Zelencih pri Ratečah in teče proti jugovzhodu.

Prvi izvir Save; Sava Dolinka v Zelencih

Drugi izvir Save; Sava Bohinjka nastane z združitvijo Mostnice in Jezernice, ki izvira iz Bohinjskega jezera. Sava Bohinjka teče proti severovzhodu.

Pri Radovljici se oba pritoka združita, Sava pa teče jugovzhodno do Ljubljane, kjer se njen tok obrne pretežno proti vzhodu. Po izlivu Savinje v Zidanem Mostu se njen tok obrne ponovno proti jugovzhodu. Vzhodno od Brežic vstopi v Hrvaško, pri Jasenovcu ob izlivu Une se njen tok obrne proti vzhodu, Sava pa postane mejna reka med Hrvaško in Bosno in Hercegovino. Vzhodno od Brčkega postane mejna reka med Bosno in Hercegovino ter Srbijo in Črno goro, po sotočju z Drino do izliva v Donavo v Beogradu pa teče povsem v Srbiji in Črni gori. Porečje Save obsega 95.720 km2.
Glavni pritoki v Sloveniji so Ljubljanica, Savinja, Mirna in Krka, v Hrvaški Kolpa, Lonja, Orljava in Bosut, v Bosni Una, Vrbas, Ukrina, Bosna, Tinja, Lukovac in Drina ter v Srbiji Kolubara. Večji kraji ob reki Savi so v Sloveniji Kranj, Ljubljana, Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, Radeče, Sevnica, Krško, Brežice; v Hrvaški: Zagreb, Sisak, Slavonski Brod in Županja, v Bosni Bosanski Šamac in Brčko ter v Srbiji Sremska Mitrovica, Šabac, Smederevo in seveda Beograd.

Sava je pomembna predvsem zaradi hidroelektrarn. Na njej se odvijajo tudi številni spusti s kajaki, kanuji in rafti. Zelo priljubljen pa je tudi ribolov na njej. Največ se lovi: podust, som, ogrica, platnica, zelenika, klen, ploščič, bolen, krap in sicer skoraj na vse možne ribolovne tehnike (talni ribolov, ribolov s plovcem, muharjenje, vijačenje). Zanimivosti so tudi kapitalni somi težji od 60 kg!

Ena najboljših tekmovalnih tras v Sloveniji-trasa v Radečah na reki Savi.

2.REKA DRAVA

Drava (nemško Drau, v srednjem veku pa Tra) je južno evropska reka dolga 725 km, plovna pa 151 km. Njeno porečje obsega 40.095 km2. Je druga najdaljša reka v Sloveniji, kjer njena dolžina meri 145 km. Drava je s svojo dolžino na 132.mestu vseh svetovnih rek.

Izvira v severni Italiji pri kraju San Candido blizu meje z Avstrijo. Teče skozi Avstrijo (po avstrijski Koroški), Slovenijo, Hrvaško, po hrvaško-madžarski meji in se pri Osijeku z desne zlije v Donavo. Večji kraji ob reki so Lienz, Špital, Beljak, Dravograd, Vuzenica, Muta, Maribor, Ptuj, Ormož, Varaždin in Osijek. Drava je plovna zadnjih 90 km pred izlivom. Glavni pritoki Drave so v Avstriji Krka (Gurk) in Zilja, v Sloveniji Meža, Mislinja, Dravinja in Pesnica ter na Hrvaškem Mura in Bednja. Drava ima veliko vodno energijo, z vrsto akumulacijskih bazenov pa so plovnost po Dravi bistveno podaljšali. Zaradi velike vodnatosti in velikega padca je na njej več hidroelektrarn: šest v Avstriji, osem v Sloveniji: Dravograd, Vuzenica, Vuhred, Ožbolt, Fala, Mariborski otok, Zlatoličje in Formin (na kanalu) in še dve na Hrvaškem.

Reka Drava na Lentu v Mariboru, kjer je leta 1991 potekalo člansko svetovno prvenstvo v lovu rib s plovcem

Ribolov na reki Dravi je zelo bogat. Količina in značaj njene vode daje zavetje več kot 50 vrstam rib. Na tej prijazni reki so se že odvijala velika mednarodna tekmovanja. Poleg teh se vsako leto na njej, v lovu rib s plovcem pomeri veliko ribičev tudi na državnem nivoju (Ptuj, Hajdoše, Maribor). Pretok reke je od 160 do 250 m3/sec. Ribolov je mogoč skoraj na vse načine: muharjenje (salmonidi, ciprinidi, predatorji), lov z blestivko (salmonidi, predatorji ), lov s plovcem (ciprinidi), talni ribolov (ciprinidi, predatorji).

Ribolovna trasa na Ptuju

Pozimi so zelo atraktivna mesta za ribolov, v Dupleku, Malečniku ali Zrkovcih, kjer se velikokrat zbere mnogo ribičev.

3. REKA KOLPA

Reka Kolpa (hrvaško Kupa) je mejna reka med Slovenijo in Republiko Hrvaško, deli tudi Evropo od Balkanskega polotoka. Dolga je 296 km, kar jo uvršča na 162. mesto v svetu. Dolžina po slovenskem ozemlju je 113 km, kar jo po dolžini uvršča na 3.mesto v Sloveniji. Izvira na hrvaški strani v Gorskem Kotarju blizu Osilnice, kjer se vanjo z leve zlije (tudi mejna) reka Čabranka.

Izvir Kolpe v Gorskem Kotarju

Od tu dalje pa Kolpa ustvarja kar 113 km dolgo naravno mejo med Slovenijo in Hrvaško. V začetku ozka soteska se postopoma širi in šele precej kasneje (pri kraju Griblje) razširi v ravnino. Na slovenski strani je njen največji pritok Lahinja, ki se z leve zlije pri Primostku.

Kmalu za Metliko zapusti mejo in teče po hrvaškem ozemlju skozi Karlovac in se pri Sisku z desne zlije v Savo. V Karlovcu se v Kolpo z desne zlije Korana, malo kasneje pa še levi pritok Kupčina. Tik za mejo je v kraju Ozalj na Kolpi hidroelektrarna. V vsej dolžini reke so bogate možnosti rekreacije: kopanje, čolnarjenje in ribolov. Reko pregrajuje več kot 50 jezov, ob njih so bili mlini, žage in kovačije, danes je velika večina žal propadla. V Beli krajini je del ozemlja ob Kolpi od Starega trga do Fučkovcev proglašen za Krajinski park Kolpa. Potencialna vodna sila reke znaša približno dve milijardi kWh. Kolpa se ponekod razširi in prijazno in leno teče, drugod si divje utira pot skozi ozko sotesko (kanjon).

Kolpa v bližini Metlike nudi številne možnosti zabave in je v poletnih mesecih polna turistov iz celega sveta.

Kolpa nudi očesu svoje čare čez vse leto, v toplejših mesecih, od aprila do oktobra, pa ponuja rekreativcem tudi nepozabna doživetja. Če se boste na reko podali v družbi, boste seveda izbrali raft ali kanu. Na njej pa vam nudijo še druge številne adrenalinske športe, kot so: canyoning, spust po vrveh, dričanje po kadeh naravnega tobogana in skakanje v tolmune.
Reka Kolpa je ena najbolj neokrnjenih vodotokov v Sloveniji. V njenih vodah največkrat opazimo potočno postrv, lipana, amerikanko in klena.
Na Kolpi je ribolov dovoljen od 1. aprila do 1. septembra, z muharico z eno muho. V tem času je dovoljeno loviti na reki Čabranki z vodnim plovcem in eno muho, z blinkerjem in seveda z muharico. Sulec se lahko lovi le pozimi. V potokih živijo tudi raki: koščak, jelševec ali potočni rak. Prisotnost rakov v teh vodah dokazuje, da so še vedno izjemno čiste.

Kolpa ob rekreacijskem centru-Primostek.

4. REKA KRKA

Reka Krka, imenovana tudi dolenjska ali zelena lepotica, je najdaljša in po vodnem obilju največja reka, ki v vsej svoji dolžini, 111 km, v celoti teče po ozemlju Slovenije. Torej je najdaljša in največja povsem slovenska reka. Od vseh rek pri nas pa je po dolžini na 4.mestu. Je tipična kraška reka brez površinskih pritokov. Kot desni pritok se pri Brežicah izlije v Savo. Novo mesto je edino večje mesto ob Krki. V zgornjem toku je Krka dolinska (skoraj kanjonska) reka, višinska razlika med izvirom pri vasi Krka in Otočcem je 114 m, medtem ko v lenobnem spodnjem delu znaša le okrog 23 m.

Pravi dragulj reke Krke je otoček z gradom na Otočcu, ki je z bregovoma reke povezan z lesenima mostovoma in je zelo priljubljena izletniška točka za domače in tuje obiskovalce.

Na ravninskem delu Krka pogosto poplavlja vse do vasi Bela cerkev (ki je vsega 18 km oddaljena vas od Novega mesta). Najbolj znan kraj, ki se pogosto otepa s poplavami, je Kostanjevica na Krki, pogosto imenovana kar Dolenjske Benetke. Reka je v zgornjem toku v drugem kakovostnem razredu, v spodnjem toku pa v drugem do tretjem, občasno in mestoma pa v tretjem in četrtem razredu. Kljub temu je reka vabljiva za mnoge rekreativne ribiče, ki se radi pohvalijo z lepimi ribiškimi trofejami.

Reko krasi slikovita in pestra krajina, zato je zanimiva za rekreativce vseh vrst: čolnarjneje, raftanje, kopanje in ribištvo.
Od izvira do kaskad pod gradom v Žužemberku je območje postrvi. Malo nižje najdemo še sulce in lipane. Teh je v Krki največ med Dvorom in Stražo. Pod vasjo Podgozd je najbogatejši lipanski pas. Tu so tudi najlepši predeli za Ijubitelje muharjenja. Pri Soteski živijo do 20 kilogramov težki sulci, pri Novem mestu, ko Krka postane tipična nižinska reka, pa belice (platnice, podusti), krapi, linji in ščuke. V spodnjem delu reke živijo tudi kapitalni somi in ščuke.

Krka je med Zagradcem in Mršečo vasjo v treh ribolovnih revirjih, za katere skrbi novomeška ribiška družina. Krka od jezu v Zagradcu do jezu v Žužemberku, potok Globočec in Težka voda od izvira do mostu v Šmihelu sodijo v prvi, salmonidni revir.Drugi, mešani revir (salmonidi, ciprinidi), je od jezu v Žužemberku do jezu v Volavčah. V tem revirju je po vsej Sloveniji in zunaj nje posebno znan ribolov na sulca. Tretji, najdaljši ciprinidni revir pa je od jezu v Volavčah (Potok) do Mršeče vasi, ko za ribji zarod v Krki prevzame skrb RD Kostanjevica.

Pragovi čudovite reke Krke

5. REKA MURA

Mura (nemško Mur) je reka, ki izvira v Radstadtskih turah v Avstriji in teče nekaj časa proti vzhodu in severovzhodu, nato pa zavije proti jugu skozi Gradec mimo Šentilja do avstrijsko-slovensko meje. Po meji teče do Radgone, nato skozi Slovenijo, potem po slovensko-hrvaški meji do hrvaško-madžarske meje in po njej, na Hrvaškem pa se pri Legradu kot levi pritok izlije v Dravo, ta pa kasneje v Donavo.

Njena skupna dolžina je 465 km, od tega je v Avstriji 295 km, 98 km pa v Sloveniji. Ta dolžina jo uvršča na 5.mesto med slovenskimi rekami. Mura je slovenska panonska reka. Ker je precej deroča, je na naših tleh vzdolž nje polno stranskih, začasno mrtvih rokavov, med katerimi je poplavam izpostavljeno območje.

Rokavi Mure v zimskem času

Njena večja leva pritoka sta Murica in Ledava ter desna pritoka Ščavnica in Trnava, ki so jo Hrvati z regulacijo preusmerili iz Drave v Muro. Večji kraji ob Muri so: Murau, Judenburg, Gradec, Cmurek (Mureck), Gornja Radgona, Radenci in Mursko Središče.
Mura ima tradicionalno največ vode spomladi in poleti, ko se v Alpah tali sneg. To je zelo ugodno za pridobivanje električne energije, zato se na Muri nahaja kar 31 hidroelektrarn. Od tega jih je 30 v Avstriji in ena, Ceršak, v Sloveniji. Razen prvih treh elektrarn po izviru so vse preostale pretočne. HE Ceršak je bila zgrajena v 30-ih letih 20. stoletja in je tipična industrijska elektrarna v lasti Palome Ceršak, ki izrablja le četrtino pretoka reke.
Pri nas počasi tekoča reka je bila znana po plavajočih mlinih, nekoč jih je bilo na reki 94. Danes pa si lahko ogledate le še obnovljeni Babičev mlin s plavajočim vodnim kolesom pri Veržeju, ter na novo zgrajeni plavajoči mlin v Ižakovcih.
Posebnost Mure so plavajoči mlini, danes je le malo ohranjenih, najbolj znan pa je Babičev mlin, ki še danes služi svojemu namenu

Mura je znana tudi po številnih še danes delujočih brodovih.
Kljub relativni počasnosti pa Mura teče veliko hitreje, kakor je nekoč, zaradi česar se tudi poglablja. Pred regulacijo, s katero so začeli konec 19. stoletja, je samo kakšnih 40% vode teklo po glavnem koritu, sedaj pa tam teče skoraj vsa voda in zaradi večje moči odnaša več proda. Hkrati pa se je zaradi v Avstriji zgrajenih hidroelektrarn zmanjšal dotok svežega proda.
Pokrajino na levem bregu Mure v severovzhodni Sloveniji imenujemo Prekmurje, ki skupaj s Prlekijo na desnem bregu tvori Pomurje. Prodna ravnina, del Podravine med Dravo in Muro na severozahodu Hrvaške s središčem v Čakovcu se imenuje Medjimurje (Međimurje).
Čez Muro pa je zgrajen najdaljši slovenski cestni most (dolžina 833 metrov) na avtocesti Vučja vas - Beltinci pri Bakovcih. Pretok reke Mure je od 50 do 1400 m3/s.

Ob tej pokrajini poleg številni rib živijo tudi številne ogrožene ptice. Med njimi tudi svetovno in evropsko ogrožene vrste: bela štorklja, črna štorklja, velika bobnarica, mala tukalica, vodomec, srednji detel, siva žolna, belovrati muhar. Mura se lahko pohvali z veliko raznolikostjo ribjih vrst, kar 52 jih je. Poleg teh res številnih ribjih vrst so letos vložili tudi sulca. Ribolov tukaj pa dopušča skoraj vse tehnike ribarjenja.

6. REKA SAVINJA

Savinja (nemško Sann) je reka v severovzhodni Sloveniji, katere rečje poteka večinoma po Zgornji in Spodnji Savinjski dolini, skozi mesti Celje in Laško.

Savinja v Laškem

Dolžina toka Savinje je 96 km. S tem se po dolžini uvršča na 6.mesto med slovenskimi rekami. Savinja je glavna reka Savinjskih Alp. Pri Zidanem Mostu se izteka v Savo. Reka velikokrat poplavlja, kot je v šestdesetih letih 20. stoletja ter leta 1990 in 1995.
Izvir reke je slap Rinka, eden najlepših in najbolje obiskan slap v Sloveniji in znana turistična točka.

Reka v zgornjem toku teče vzdolž uravnane struge do spodnjega konca Logarske doline, kjer skupaj s pritokom Jezera tvori Savinjo. Rinko so proglasili za spomenik naravne dediščine. Rinka je najvišji od 20. slapov v Logarski dolini. Obiskujejo ga v vseh letnih časih, pozimi pa plezalci, ki plezajo po ledu. Najlepši pogled na slap je z vrha Kamniškega sedla.

Glavni pritoki Savinje so Lučnica pri Lučah, Ljubnica pri Ljubnem, Dreta pri Nazarju, Paka pri Šmartnem ob Paki, Ložnica in Voglajna s Hudinjo pri Celju.
Najbolj priljubljena tehnika ribolova tukaj je muharjenje.

Vode s katerimi upravljajo tamkajšnje RD so izrazito salmonidne. V njih živijo predvsem potocne postrvi, lipani in šarenke.

Čudovit pogled na reko Savinjo v zimskem času

Ob koncu naj omenim še to, da sem bil ob prebiranju in iskanju zapiskov o rekah prijetno presenečen ob določenih fotografijah rek in njihovih izvirih. Nekatere so res fascinantne in veliko se nas niti ne zaveda v kako lepi in neokrnjeni deželi živimo. SLOVENIJA, OD KOD LEPOTE TVOJE?

Samo nekaj najlepsih slapov na Slovenskem.

Palenkovo slapišče je sestavljeno iz treh stopenj (28+23+27 m). Vodni tok je stalen, vendar je najprimernejši čas za ogled slapišča pomladi in jeseni. Takrat je splošen vtis, da gre za "pahljačasti" tip slapa.
Pozimi je slapišče zamrznjeno, poleti pa dobi podobo slapa le takoj po dežju, drugače pa je vodni tok zelo skromen.

Slap Savinje - Rinka, je med najlepšimi in najbolj obiskanimi slapovi v Sloveniji. Je najvišji slap izmed dvajsetih (stalnih in občasnih) v Logarski dolini.
Obiskan je v vseh letnih časih: poleti je priljubljen med turisti, pozimi je priljubljena točka za alpiniste - plezalce po ledenih slapovih. Najbolj znani del slapa je spodnja, 90 m visoka stopnja. Nad slapom sta še dve manjši stopnji, ki si jih lahko ogledamo na poti proti Okrešlju.

Skupna višina: 105 metrov
Najvišja posamezna stopnja: 90 metrov
Stopenj: 3
Tip slapa: prosto padajoči, enopramenski slap
Vodotok: Savinja (izvirni potok Savnije)
Povprečna širina: /
Vodni pretok : / pozimi zaledeni
Največji zabeleženi pretok: ni podatka
Najmočnejši pretok: pomladi, jeseni
Ime slapa: Rinka
Lokacija: Logarska dolina
(GPS WGS 84):
N:46°22'11"E:14°38'39"
Nadmorska višina dno ~ 1120 m
Vodnatost: stalna

Poimenovanje vodotoka. Pri opisu je vodotok omenjen kot izvirni potok Savinje. Potok kmalu ponikne v večinoma suhi strugi in se imenuje Kotovec. Nekaj kilometrov po dolini navzdol se pridruži potok Črna, ki izvira izpod Orlovca (767 m). Reka dobi ime Savinja dejansko šele po sotočju potokov Črne in Jezere, ki priteka iz Matkovega kota.

Waterfall Rinka from the Kamni[ko sedlo - Slap Rinka iy Kamniškega sedla

Višina spodnje stopnje (Rinke): ~ 90 m

Prvi izvir Savinje je nad slapom Rinka, na nadmorski višini 1.380 m. Ostalo povirno vodo dobi iz območja Okrešlja. Vodotok z imenom Kotovec v zgornjem toku teče, večji del leta pod prodom, do spodnjega konca Logarske doline.
Drugi izvir Savinje ali tudi izvir Črne je na nadmorski višini 767 m. Črna teče po spodnjem delu Logarske doline še 1.600 m in s pritokom Jezera tvori reko Savinjo

Levi in desni del Belega potoka padata v zanimivih slapovih takoj zatem, ko se prvi prebije izpod melišča na začetku svoje struge, ter drugi iz izvira malo nad lovsko kočo. Potok je pri svojem padcu ustvaril fantastične žlebove, ki bi na prvi pogled bolj sodili v skrivnosti podzemlja. Večina slapov je žal skritih v prepadnih globelih, tako da so brez plezalne opreme praktično nedosegljivi. Dostop do tistih ,,vidnih'' je tudi izredno nevaren in zahteva obilo opreznosti. Čeprav levi in desni del potoka že takoj na začetku ustvarjata podobne slapove v žlebovih, so ti na videz izredno kontrastni.
Desni potok sprva pada v skrivnostno, 35 m globoko in okroglo brezno, obraslo s temnozelenim mahom, na katerem zelo lepo pride do izraza bela padajoča voda. Ta del je tudi razmeroma lahko dosegljiv, vendar je dostop nezavarovan. Ko se steza približa levi strugi, le-to prečkamo, ter se podamo v gozd nasproti. Nekaj deset metrov globoko v gozdu prečkamo desno, z mahom obraslo strugo. Steza vodi naprej proti lovski koči, mi pa se previdno podamo nekaj metrov navzdol, dokler se pred nami ne odpre brezno. Pot po bregu navzdol ni priporočljiva, saj lahko hitro pride do zdrsa. Drugače sledita v globeli še dva izrazitejša slapova visoka 10 in 30 m.
Levi potok pada v manjših slapovih po golih žlebovih. Ob slabšem pretoku se voda na pečini kar nekako izgubi, ter pada v neizrazitem slapu. V sam žleb lahko pridemo, če prečkamo levi potok, ter takoj ob desnem bregu krenemo navzdol. Že po nekaj metrih priplezamo do jeklenega nastavka za karabin. Tu lahko varno vstopimo v žleb, ki ga lahko vidimo pod seboj skoraj v celi dolžini.

Upper waterfalls - right tributary - Zgorni slap -desni

Slap Jelovšček - višina : 20 m

Tolminka, levi pritok reke Soče izvira na nadmorski višini (izvir Tolminke) 683 m, vendar so nad izvirom tudi številni hudourniški pritoki izpod Planine pod Osojnico, Smrečja in Spodnje Komne. Sotočje Tolminke in Soče je na nadmorski višini 157 m, manj kot kilometer južno od Tolmina. Severovzhodno, 1300 m od Tolmina je sotočje Zadlaščice in Tolminke, kjer je na nadmorski višini 180 m tudi najnižja točka Triglavskega narodnega parka. Korita reke Tolminke so poznana že 'od nekdaj' - celo italijanski pesnik Dante Alighieri je tu našel navdih za svoje pesnitve. Sotočje Tolminke in Zadlaščice je lahko dostopno, dostop do spodnjega dela korit Tolminke in naravne znamenitosti - izvira termalne vode pa je nevaren, saj narasla Tolminka velikokrat poškoduje dostop. Izvir s toplo vodo je bil že leta 1882 omenjen v knjigi Zgodovina Tolminskega. Temperatura izvirne vode naj bi se gibala okoli 20° C. Dostop do jame v kateri je izvir je zaščiten z železnimi vrati. (2. aprila 2006 je bi ob ogledu, izvir presahnjen).
Območje imjenovano 'Tolminska korita' je deber dolga 1.000 m, in preide v korita v spodnjem delu dolžini približno 200 m, v širino 5-10 m, nad strugo Tolminke pa se pri 'Hudičevem mostu' dvigajo 60 m nad srugo reke (pri mostu tudi oznaka višine nad rečno strugo). Zadlascica - medvedova glava
Zanimiv je pogled v strugo Tolminke - njena barva je modrikasta in ne zelenkasta kot pri večini voda v Posočju. Od 'Hudičevega mostu' je bila nekdaj nad desnim bregom Tolminke speljana pot, ki se danes že zaraščena konča po 150 m pred prepadnimi stenami.
K območju Tolminskih korit sodijo tudi korita Zadlaščice, ki so krajša in ožja. dolga so približno 100 m, široka 3-10 m in globoka 50 m. Čeprav je pot v korita Zadlaščice zaradi plazovitega terena večkrat poškodovana, je redno vzdrževana in z razglednih ploščadi je lepo pogled v korita in znamenitost - med stene kortit zagozden skalni podor v obliki 'medvedove glave'. Takoj za 'Medvedovo glavo' so vidni 3-4 m visoki skočniki Zadlaščice.

Kloma je zelo strma soteska, ki prav do vrha prepolavlja visoko prepadno steno na Veliki Vršovec (1856 m) in Mali Vršovec (1466). Je edinstvena in prava posebnost Trente. Najlepši razgled na Klomo je z Malega Vršiča. Tu si lahko od daleč celotno sotesko ogledajo tudi turisti, ki nimajo plezalnih ambicij. Pomladi in jeseni je viden izrazit bel pramen padajoče vode. Za dostop do spodnjega dela in spodnjih slapov Klome je potrebna primerna planinska obutev ter malo več planinskih izkušenj, saj se povzpnemo po strmem brezpotju. Višje se lahko povzpnejo samo izurjeni alpinisti s čeladami, kajti vsake toliko časa se iz prepadne stene sproži kamenje. Pogled na to, kar nekoliko skrivnostno zajedo v steni, nas navda z občutkom lastne majhnosti in nepomembnosti. Na nadmorski višini 1500 m izvira stalen potok s hudourniškim značajem in se po strmi in globoki zajedi kot večstopenjski slap spušča do nadmorske višine 800 m. Ta slap je visok približno 128 m. Poleti je z vodo bolj skromen, vendar večino leta belina padajočih slapov naravnost izstopa iz temne skalne zajede. Morda se zdi Kloma neznana, vendar je poznana plezalcem po Evropi in jim pomeni pravi izziv.

Slap Šum v blejskem Vintgarju se ne more pohvaliti z visokim padcem vode, je pa obudovanja vreden njegov močni pretok. Potoka Krmarica in Kotarica in nekaj stranskih izvirov napajajo reko Radovno, ki ima vedno dovolj vode. Krmarica in Kotarica že dosti pred samim ,,uradnim'' izvirom Radovne Pod Jutrovo skalo
ponikneta v globino. Močan pretok Radovne pride do izraza prav v Vintgarju. Več kot 1,5 km dolga soteska je skrita med visokimi stenami hribov Boršt (931 m) in Hom (834 m). Brez lesenih mostičev in galerij bi bila praktično neprehodna.
Kljub neposredni bližini Bleda (samo 4 km stran) je bil Vintgar prehojen šele leta 1891. Tedanji župan Gorij Jakob Žumer in fotograf Benedikt Lergerporter sta izkoristila takrat nenavadno nizek vodostaj reke Radovne in se podala na svojo raziskovalno pot. Lepote soteske s slapovi in brzicami so ju tako navdušile, da so kmalu zatem uredili lepo urejeno turistično pot skozi Vintgar. Uradno je bila odprta v avgustu leta 1893. Turisti s celega sveta so tedaj ponesli slavo Vintgarja in največjega, 13 m visokega slapa Šuma po širnem svetu. Radovna se v času pričetkov izkoriščanja električne energije ni mogla izogniti zajezitvi. Nad naravno 5
m visoko polico, malo nad slapom Šum, so zgradili jez in večino vode speljali po železni cevi do elektrarne v dolini. Šum je danes mogočen le ob dvignjeni zapornici ali po deževju, ko cev do elektrarne ne more požirati vse vode.

Za Martuljkove slapove bi lahko rekli, da so pravi biseri slovenskega alpskega sveta. Zaradi lepega in lahkega dostopa skozi slikovito sotesko je spodnji Martuljkov slap priljubljena izletniška točka. Tisti z malo več kondicije pa se lahko podajo tudi do zgornjega Martuljkovega slapa. Zgornji slap je visok preko 100 m in je sestavljen iz štirih stopenj. V globoki zarezi v skalovju skriti zgornji del je visok 34 m. Slap se nato skoraj pravokotno obrne v zaporednih 15-metrski in 5-metrski stopnjah in nato nadaljuje v najvišjo 48 m visoko spodnjo stopnjo, ki je zaprta v ozek žleb in pada v tolmun zasut s kamenjem zasut.

Slapovi Male Pišnice
Desetletje nazaj je bila dolina Male Pišnice priljubljena izletniška točka. Zaradi lahkega dostopa si je tudi naključni planinec lahko ogledal njene lepote. Lepo speljana, skoraj sprehajalna potka je nad levim bregom Male Pišnice vodila v samo osrčje doline. Za slikovitostjo pokrajine se je skrivala tudi erozijska moč narave, ki je v nekaj močnih neurjih skoraj odplaknila lepo zavarovano in utrjeno pot, ki se je zato spremenila v pravi planinski podvig. Danes nas že na začetku poti velika tabla uprave Triglavskega narodnega parka opozarja, da je pot smrtno nevarna. In opozorilo gre vzeti zares, saj utegne neprimerno obut in neizkušen izletnik hitro zaiti v velike težave. Dolina je tako odmaknjena od civilizacije, kar da obisku še poseben čar. Struga potoka je v spodnjem delu umirjena in obdana z obilico proda, nakar se v zgornjem toku postopoma zoži ter dvigne in pojavijo se prvi skočniki, ki jim sledijo spodnji slapovi visoki od 4 do 6 m. Čisto pod izvirom se korita potoka zopet odprejo in
vstopimo v pravi gorski amfiteater, ki je ob obilnem deževju ovešen s številnimi slapovi. Kraljuje jim prav največji slap Male Pišnice, visok skoraj 30 m. Zanimivost: pri lovski koči, nekako na polovici poti, raste macesen, ki je med najstarejšimi živimi bitji na Slovenskem.

Pod salpiščem - primerjava z velikostjo človeka

Najbolj mogočen slap - slapišče na tem področju ustvarja levi pritok Vrsnika. Potok ni stalen, zato tudi slap ne spada med stalne. Omembe vreden je predvsem zaradi izredne slikovitosti. ,,Živ" je pomladi, ko se topi sneg v gorah in v jesenskem deževju. Poleti je praviloma suh, le za kratek čas oživi po kakšni poletni nevihti. Kot vsem drsečim slapovom, je tudi temu težko določiti višino. Vsekakor pa dosega 100 m.

Po Azmiški grapi teče kar lepo število slapov. Za ogled je zanimiv spodnji, približno 40 m visok slap. Zaradi izrazitega hudourniškega značaja ima potok zlasti poleti precej nizek vodostaj. Pogled na spodnji slap Azmice je zanimiv predvsem zato, ker je mogoč kar z vrha zapuščene utrdbe iz I. svetovne vojne. Opazna je viseča vodovodna cev, ki vodi z vrha slapa preko soteske Tolminke do stare utrdbe.
Svoj izlet lahko popestrimo z ogledom zanimive lesene cerkvice zgrajene 1916 v spomin padlim avstroogrskim vojakom. Cerkvica je bila leta 1990 tudi uvrščena v seznam slovenske kulturne dediščine.
.

NEKAJ FOTOGRAFIJ-SLAP SUMIK

Helenski potok izvira pod Stoparjevim vrhom (1027 m), teče pod Sv. Heleno in rudnikom Helena ter si v spodnjem toku kot levi pritok reke Meže utira pot v soteski pod Navrškim vrhom (1001 m). V približno 3 km dolgem toku naredi 300 m višinske razlike. Razen manjših šumov ne ustvarja pravih slapov. Najvišji je dobre 3+ m visok šum, ki pa je zaradi slikovitosti dovolj zanimiv za ogled.

Nedaleč od Božičeve kmetije nad Črno na Koroškem teče potoček, ki ustvarja kar visoko slapišče. V zgornjem delu je slapišče enopramensko, v spodnjem delu pa se razprši na drobne ,laske'. Slapišče je lahko dostopno in izlet do sem je primeren za vsakokgar.
Slapišče je vodnato pomladi ter jeseni, poleti pa od potoka ostane le vlažna stena.

Rezmanov slap je najlepši na Koroškem. Ni ravno med visokimi slapovi - visok je le 9 m, vendar je doživetje padajoče vode izredno intenzivno. Čeprav se slap skriva le 200 m od ceste, je zaradi brezpotja ter spolzkega terena žal težje dostopen. Enkratno bi bilo, če bi se skozi grapo uredila stezica - tako bi lahko slap postal prava znamenitost v okolici Črne na Koroškem.

Slap pod Trebešami boste zaman iskali v poletnem času... našli boste le previsno pečino nad suho strugo potoka Stranica (domače ime "Strnica"). Najboljši čas za obisk in videnje slapa je torej po deževnem obdobju - najbolje v zgodnji pomladi ali pozni jeseni. Zlasti jeseni, ko je listje na drevesih že pošteno zredčeno, je pogled na ta približno 20 m visok slap kar precej impresiven.

Slap Luknja se skriva v zarezi, ki jo je izdolbel potek na svoji poti v dolino. Približno 20 m visok slap je sestavljen iz večih stopenj, kjer vodni tok skače iz enega skoka v drugega. Pogled na slap od planinske poti na Planino Preval ni nič posebnega in marsikdo si morda na hitro ogleda v daljavi padajočo vode ter hiti navzgor. Kdor pa se po melišču spusti pod slap, doživi pravo harmonijo padajoče in na hitro se spuščajoče vode. Spodnja stopnja slapa po izdolbenem toboganu v loku pade v plitev tolmun. Od tod je tudi možen lep vpogled v zarezo s slapom!
Če je bila pot do slapa Luknja dokaj enostavna, je za vzpon potrebno nekaj več kondicije ter hribolazniške spretnosti. Najprej se je potrebno povzpeti skozi ozko zarezo na levi strani od slapa (leva stran v smeri toka potoka...). Pot je primerno varovana, morda je lahko nevaren le drobir, ki se od časa do časa okruši od sten. Po 15 minutah vzpona pripelje pot nad 4 m visok skok. Pot do tu je zelo zanimiva, zato si vzamite čas in se ozrite naokoli...

Boka je kraški bruhalnik, slap in hudourniški potok, ki je desni pritok Soče.
OPIS:
Za slap višine 15 do 20 m, bi rekli da je že kar soliden in več kot le omembe vreden. Kaj pa bi rekli za slap, ki je toliko širok in buči v več kot stometerskem padcu? Slap Boka je z višino zgornje stopnje106 m in širino 18 m nedvomno najveličastnejši slap v Sloveniji in tudi v Evropi jih ni prav veliko, da bi se kosali z njim. Če prištejemo še 38 m visoko slapišče v katerega pada ,"uradni" del slapa, dobimo po višini najvišji slap v Sloveniji (višina 144 m).
V najbolj sušnih obdobjih ima še zmeraj pretok dva kubična metra na sekundo, ob obilnejših deževljih naraste pretok na mogočnih sto kubičnih metrov na sekundo. Kjub svoji mogočnosti žal ni tako znan kot Savica, Rinka ali Peričnik, čeprav bi lahko vse tri postavil drugega poleg drugega, jih po širini dodatno pomnožil s tri, pa bi "mogočnost'' komaj zadostovala za eno samo Boko. Tudi dostopnosti mu ne gre očitati, saj je lepo viden s ceste malo pred Bovcem (iz smeri Kanin-Bovec).

hhh